Zdaj sem tukaj in vse je v redu

Začetek decembra 2022. Vrnem se iz Gvatemale, iz te ljube, ljube tople Gvatemale – nazaj v slovensko resničnost. Pozdravlja me mraz, na cestah v tla in telefone uperjeni pogledi, namesto nasmejanih obrazov in divje črnih latinskih las. Sprva svojo energijo čuvam, kot bi bila krhka punčka iz porcelana. Zabubim se v svoj kreativni brlogec in ustvarjam. Rečem si, da bom v Sloveniji največ dva meseca – ravno tako dolgo, da dokončam nekatere odprte projekte. Topli kraji, druga kultura, odprti ljudje in nove izkušnje me kličejo. Moja narava je neutrudna popotnica, ki je venomer na lovu za novimi zgodbami in potovanj ne dojemam kot nek samostojen dogodek, ki se v koledarju odvije kot občasna nagrada, marveč kot način življenja. Življenjski stil, ki sem ga izbrala, ki me hrani in gnete v najbolj kreativno, odprto, ljubečo verzijo mene.

Lahko bi rekla, da je moj lajf razdeljen na obdobja, ko potujem in se mi življenje aktivno dogaja – tiste vrste življenje, ki se mi na rodnih tleh nikoli ne pripeti. Življenje, ki je tako tesno prepleteno z ljudmi in drugo kulturo, da se v krajih med Alpami sploh nima možnosti zgoditi. In potem je tukaj bivanje v Sloveniji, kjer se lahko odklopim od večine družabnega življenja in se z izostrenim fokusom usmerim v delo, dokončevanje projektov, učenje, hitre karierne premike. Očitno je, da potrebujem oba tipa bivanja in da vsak služi svojemu namenu. 

A zima, ta zima je prokleto neprijetna reč za nekoga, ki rad cele dneve preživlja zunaj – pa najsi bo v hribolazenju ali pisanju zgodb na mestnih ulicah. Mraz se mi počasi zavleče pod pončo in z njim začne ugašati tista prava živost v meni, s katero sem prišla iz Gvatemale. Mine december. Mine januar. Še februar je mimo. In jaz sem še kar doma. Razloga za to sta dva – eden bolj osebni kot drug, zato ju tokrat zadržim zase.

Opominjam se, da mi nič hudega – da imam vse, kar potrebujem in še več. Da tudi nad megleno Ljubljano posije sonce, da so okoli mene nekateri izmed mojih najljubših ljudi na tem svetu, da me vsako noč v želji po crkljanju zbuja Zoe, da je moje stanovanje postalo artističen studio, da se v gymu družim z najbolj carskimi trenerji, da Kinodvor predvaja nove filme, da je Stow kava še vedno najboljša kava, kar jo človek lahko pije; da sem bolj ali manj zdrava in se ne zbujam vsak dan z bolečino; da mi pobeg čez Golovec lahko vsak dan ponudi pridih divjine; da je pizza iz 5-6kg razlog, da se za vikend spokam v mesto; pa da vedno obstaja še en par nogavic, če me zebe v tačke; da tako okusna voda skoraj nikjer drugod ne teče iz pipe, kot pri nas; da se mi s parkirišča vsak dan smeji moja rdeča Alfica z imenom Jimmy, da lahko operem kolikor koli žeht perila hočem, ker imam sušilca v stanovanju; da lahko spim do 10h, če me je volja; da sem celo Netflixu dala drugo šanso; pa da in da in da – jih lahko v nedogled naštevam razloge za neskončno hvaležnost za življenje, ki ga imam.

A en del mene … en del mene noče slišati. En del mene se počuti ujetega v zimi, v mrazu, na enem kraju. En del mene bi se rajši zbujal pod kanarskim soncem, mantral ob ognju, mežikal latino dečkom, poležaval pod večernim zvezdnatim nebom. Enega dela mene se ne da prepričati, da je hrepenenje strup za veselje. In potem leže name vsa ta temna gmota. Prekrije me kot težka, stara deka in zastre še tiste nekaj svetlobe, ki sem jo uspela zvabiti na svoj obraz. Kakšna dva tedna nisem za nikamor. Opravljam vse svoje naloge in dolžnosti, pišem zgodbe, slikam, treniram – a v sebi se počutim kot en velik nič iz ničesar, ki gre nikamor. 

Te proklete transformacije! Ni jim ne konca, ne kraja! Zakaj ne morem enostavno biti zadovoljna, s tem kar je? Zakaj venomer živim za ideje prihodnosti in hrepenim po nečem, česar trenutno pač ni na meniju? In potem še vsi ti občutki o občutkih – v vrečko presenečenja se zraven vedno uštulita še sram in krivda. Krivda zaradi slabega počutja, sram ker nisem najbolj nasmejano sonce. Vse skupaj se foclja, dokler se, kot se to običajno zgodi, nekega naključnega trenutka ne spomnim. Česa? Vsega!

Zdaj si tukaj in vse je v redu. 

Vsa darila življenja imaš že ves čas pred nosom.

Če nečesa ne moreš početi danes, to še ne pomeni, da je to vsa tvoja realnost.

Vse se spreminja, vse valuje, življenje obstaja v letnih časih. In ti z njim.

Izkoristi čas, ki ti je dan tukaj in naredi vse tisto, česar potem ne boš mogla.

Nehaj se že trpinčiti z zgodbami o tem, kaj vse bi lahko. 

Pocukrano, kot se sliši – najdi majhne stvari, ki ti dvigajo serotonin.

Zapri Instagram in nehaj sanjariti.

Vrni se k delu, ker to bo vedno ostajalo nespremenjeno – ne glede na to, kdo boš, kje boš.

Ja. Zdaj sem tukaj in vse je  v redu.

Poslušaj to zgodbo v obliki podkasta. Podkast nosi ime “Zapisi iz dnevnika”.

Zgodbe v nabiralniku

Da ne zamudiš katere izmed zgodb, se prijavi v mojo mailing bazo preko spodnjega obrazca. Vsak dan ti bom v nabiralnik dostavila svež zapis iz dnevnika.

*S prijavo se strinjaš, da si dodan/a v bazo email prejemnikov. Brez skrbi, nobenega spama, emailov tretjih podjetij in druge navlake.  Samo vsebina, vezana na spletno stran Živa Gia. Varovanje zasebnosti

Fajn stvari se deli

Eeej, res bom vesela, če podpreš nastajanje projekta tako, da zgodbe deliš, se pofočkaš na mojem Instagram profilu ali pa kako drugače razširiš besedo o tistoč zgodbah.

heyla@giaziva.si