Popoldansko sonce me zvabi iz školjke kreativne osame in me povabi med ljudi. Oblečem se pretežno nevpadljivo, najrajši v črnino, da se lažje pogreznem v svojo zamišljenost (čeprav moja terapevtka pravi, da je moja energija kot kres – da me je nemogoče zgrešiti, ko stopim v prostor). Peljem se na kosilo in se, s kapo poveznjeno čez pol obraza, skrijem za ekran računalnika. Pišem, ustvarjam, razmišljam in se v trenutkih, ko lovim sapo idej, zazrem nekam v daljavo, v ušesa pa lovim pogovore ljudi za sosednjimi mizami. Že po nekaj stavkih vem ali mi je oseba zanimiva ali ne – četudi oči ne obrnem dovolj, da bi videla obraze, pripadajoče glasovom.
Intuitivno sem vedno takoj vedela, kdo mi je všeč in kdo ne. Zaznavala sem pomene med besedami, vohala energijo ljudi pod igro vlog. A, ker nisem hotela klišejsko soditi knjige po platnici, sem morala najti še racionalno razlago za impulze svoje intuicije. Razumeti sem želela, katere so tiste karakteristike v energijah ljudi, ki me pritegnejo ali odbijejo. Zato sem namesto Instagram filtrov razvila svoj objektiv, skozi katerega gledam na svet.
Mnogo je faktorjev, zaradi katerih nas ljudje privlačijo. Poleg tega, da v vsakomer iščemo izgubljene koščke razbitih ogledal svoje individualnosti, pa ima vsakdo od nas še osebne preference. In moje so očitno, brez da bi se zanje zavestno odločila, povezane z osebno rastjo. V iskanju razumevanja za fenomen, ki me v ljudeh privlači, sem po nesreči odkrila neinstagramabilne filtre osebne rasti. Verjetno tudi ti redno uporabljaš katerega od njih, pa se tega sploh ne zavedaš (oziroma – prepričana sem, da ga, ker sicer niti slučajno ne bi prebiral/a mojih zapisov).
Kako vem, v katerega od bazenov padeš pri meni? Običajno sta na voljo le dve izbiri, ki sem ju v rimah poimenovala:
Ali me navdihuješ ali pa se od mene oddaljuješ.
Me podpiraš ali podiraš?
Pod črto – ne prepričajo me ljudje, ki niso pripravljeni delati na sebi in ki niso aktivni prevzemalci odgovornosti za svoja življenja. Kako pa ugotoviš, kdo je proaktiven in kdo pasiven? Poslušaj. Samo poslušaj. V največ petih minutah ti bodo ljudje o sebi povedali dovolj, četudi bodo govorili o nepomembnih tematikah. Iz vsake naše trditve namreč kuka resnica o nas, kot zvončki izpod odeje spomladanskega snega. Pozornemu poslušalcu se ne moremo skriti, četudi se našemimo kot maškare.
Kateri so moji neinstagramabilni filtri ali sita, čez katere presejem ljudi, ko se odločam ali so prava družba zame ali ne? Kako vem ali je nekdo proaktiven v osebni rasti ali ne? Po čem sodim, če se ima nekdo dovolj rad, da se je pripravljen premikati naprej?
Čudežnih devet:
#1 Terapija (odnos do terapije)
Call me crazy (which I just might be), a mislim, da nikomur ne bi škodila kvalitetna terapevtska praksa. Ne pravim, da moramo vsi ves čas viseti pri terapevtih, a že zgolj odnos, ki ga ima posameznik do ideje terapije, pove o njem ogromno. Težko razumem tudi, zakaj je zamisel terapije povezana z mentaliteto, da mora biti pa nekaj hudo narobe v tvojem življenju, da se zanjo odločiš. Kakšen zahodnjaški princip simptomatike! Kot pravemu “growth junkie-ju” mi je jasno, da če želim spreminjati svojo realnost, moram najprej spremeniti sebe – in pri tem mi tudi v obdobjih, ko mi gre dobro, kakovostna terapija lahko še kako pomaga in me podpre ne zgolj pri reševanju travm, marveč tudi pri scale-anju.
#2 Treningi (prakse gibanja)
Dolgo nisem znala pojasniti, zakaj me pri posameznikih, ki se ne gibljejo, nekaj odbija. Kaj je tisto, kar me v energijah nerazmiganih teles ne prepriča? Kakšen vibe oddajajo bitja, ki rajši 24/7 uporabljajo svoje možgane, na vse ostale komponente telesa pa pozabijo? Asociativno mi na misel padejo sledeče besede: Pasivnost. Pomanjkanje ljubezni do sebe. Nerazumevanje, zakaj so nam ta vozila, po imenu telesa, sploh podarjena. Energija zastale vode seva iz zasedenih skeletov in neaktivnih mišic.
Kot vsakodnevno premagujemo mentalne in čustvene izzive, si skozi premagovanje telesnih naporov brusimo karakter in v svoj edini pravi dom (telo, torej) vabimo pritok življenjske energije. A včasih se v moderni družbi zdi, kot da po svetu hodijo samo ene gromozanske glave – teles pa sploh ni.
#3 Odprtost za težke pogovore
Kot kakšni fotri iz rokava lahkotno potegnejo kosmate šale, ki so jih verjetno pobrali v gostilniških debatah, tako jaz znam že za predjed postreči z globokimi pogovori. Nič nenavadnega ni, če običajen lahkoten čvek obrnem v poglobljeno razmišljanje, ga zasolim s kakšno svojo izkušnjo in potem nič hudega slutečega sogovornika včasih ovijem v molk, ker ne ve, kaj bi na servirano jed odgovoril.
Zabavati se je fajn – we all need that. Tudi s preverjanjem vremenske napovedi, kakor pravim “small talk-u” ni nič narobe. A odnosi brez globine so kot nestabilne lesene kolike iz pravljice o Treh prašičkih. Prvi veter, ki zapiha in zapuha, odnese v pozabo vse, kar naj bi odnos nekoč bil. Odprtost za težje pogovore kaže na čustveno zrelost posameznika in s tem na zmožnost grajenja tesnih medsebojnih odnosov.
#4 Življenjski slog
Pod oblačila lahko skrijem brazgotine, pod puder rdečico, pod glasen smeh žalost. A svojega življenjskega sloga ne morem skriti pod nobeno premeteno izbrano opravo, svojih impulzivnih teženj po določenem početju ne morem zakriti z nobeno pasjo parado. Življenjski slog se lahko trudiš fejkati na sto in en način, pa bo ta vedno govoril sam zase in razkrival tvoje resnične vrednote.
Moja najvišja vrednota je svoboda, ob boku ji koraka kreativa. In okoli njiju je zgrajen moj celoten lifestyle. Dokazi o tem so vidni iz vesolja, kot so sledi, da je nekomu drugemu vrednota “odklop” opazni po ponavljajočih se pogovorih o trendi serijah in vikend premetavanju s kavča v posteljo in nazaj.
Kakšen ima nekdo pogled na fenomene, kot so “delo, služenje, zabava, napredek, odnos, smisel, veselje, težave, prepreke” – in še bi jih lahko naštela – ti razkrije celoten ustroj prepričanj, ki poganjajo njegov življenjski slog. Če ta ni v poravnavi s tabo, pazi, da se ne opečeš v želji po razsvetljevanju nekoga, ki si javne razsvetljave sploh ne želi.
#5 Učenje
“Če ne napreduješ, nazaduješ” in če se ne učiš, ostajaš vedno ista verzija sebe. Ko se na nekem področju nehamo učiti, začnemo pozabljati in damo možgane na pašo. Morda pretiravam, a zdi se, da se energija ljudi zares začne starati takrat, ko se poslovijo od radovednosti in se posledično nehajo učiti. Nehajo se zanimati za nova znanja, odkritja, gibalne vzorce, čustvovanja – učenja na vseh nivojih. Kot opazovalcu se mi zdi to eden najbolj bolečih pojavov. Pride kot morakvarji iz Harry Potterja in iz ljudi izsesa vso življenjsko energijo, voljo do bivanja in jih spremeni v fosile.
A, da bi se učili, si moramo dovoliti biti večni učenci – vsak dan na začetku, kakšen dan pravi tepčki in bebčki, nikoli zares “ta pametni”. Všeč mi je misel, da če ti ni vsaj malo nelagodno ob misli na to, kdo si bil in kaj si ustvarjal pred enim letom, potem ne rasteš dovolj.
#6 Prosti čas
“Si dobre volje, ker je petek?” me vpraša kolega v gymu. Zasmejem se in mu odgovorim, da je to zame nepomembno. Da so petki enaki kot ponedeljki, nedelje ali srede – ker se vsak dan sproti odločam, kaj in kdaj bom počela; pa čemu ne bom namenjala pozornosti in časa; da nimam urnika in vedno samostojno izbiram, kakšno realnost ustvarjam tisti dan. Vem, da je za marsikoga to znanstvena fantastika, ker poleg iluzorne ideje o popolni svobodi prinaša še enormno odgovornost in samoregulacijo.
Vprašanje je bolj del ideje o prostem času – ker za vikend si pa ti res lahko ti, hm? Ko nihče drug ne diktira tvojega časa in energije, se končno malo sprostiš in pokažeš, kaj zate pomeni lajf. Greš v hribe, gledaš filme, kafetkaš s frendi, bereš knjigo, se sprehodiš čez muzej; se kregaš na družinskih kosilih; in ne vem kaj ljudje še vse počnejo v svojem prostem času.
Početje v prostem času je kot rentgen – presvetli človeka do kosti in pokaže, kaj zares cenimo in kje v družbi vidimo svojo vlogo. Kdo si pa ti v tako imenovanem “prostem času”?
#7 Usoda
“Takav mi je horoskop” se po balkansko (ja, bojda imam mehki ć v priimku) pošalim, ko se mi ne ljubi na dolgo in široko razlagati, zakaj so nekatere stvari v mojem življenju, kakršne pač so. Na koncept usode se ljudje sila radi izgovarjajo, kadar želijo odgovornost za svoj lajf preložiti na nekaj zunanjega, na kar nimajo vpliva. Eno je razumevanje, da je življenje modrejše od nas in da na nekatere stvari čisto zares nimamo nobenega vpliva. Nekaj čisto drugega pa je vdanost v “tako zvano sudbino”. Kadar se nekdo vda v svojo usodo, dvigne roke nad sabo, se odreče upanju v boljši jutri in se na nekem nivoju odloči, da bo raje žrtev okoliščin, kot aktiven ustvarjalec svojega dneva. Le kakšen je potem tak človek? Poleg tega, da je svojo moč vrgel v kanto za smeti, postane še nekakšna družbena nadloga – ves čas sitnari, se pritožuje in h kulturi bivanja prav nič ne doprinaša. Samo jemlje in jemlje, da bi zapolnil tisto ogromno luknjo usode v svojih prsih, v katero se bo naposled še sam pogreznil.
Zame so rdeče zastavice že stavki, ki se začnejo z: “Moralo bi biti tako in tako”; “Zakaj nihče ne uredi tega in tega”; “Njim je lahko, ker jim je vse dano”; “Ta je kreten, un je bebec, tretji idiot”; … pa še je teh cvetk marjetk, ki so uvodni stavki v večno žnaranje zagrenjenih vdajalcev v usodo.
#8 Denar
Pogovor o denarju. Pogled na denar. Razumevanje, kaj denar sploh je. Sanjarenje o njem. Preziranje na drugi strani. Uporaba fraz o sebi, kot nekom, ki upravlja z denarjem. Perspektiva na vrednost. Sram, povezan z denarjem. In šopirjenje z njim. Manjvrednostni in večvrednostni kompleksi. Čustven naboj ob omembi številk. Težave, rešitve, status, ignoranca, obsedenost, … Pa še naprej se to kolesje vrti in rola in kotali.
Odnos, ki ga imamo do denarja, je direktno zrcalo naše lastne vrednosti. Ne vem sicer od kdaj in zakaj, a kulturno smo potegnili vzporednice med svojimi individuumi in denarjem. Celo jezikovno uporabljamo fraze, kot recimo “broke sem” in “ta je pa premožen” – sebi torej nadenemo pojavnost denarja. Ali nisi ti človek, ki ga kličemo po imenu, ne pa “broke”? Je to zdaj kar na lepem tvoja karakteristika, namesto življenjska situacija?
Vsi gremo čez nihanja – vsak na svoji ravni, seveda. A, ko pride do pogovora o denarju, je podobno kot pri vinu – o ljudeh pokaže resnico. Veliko je tarnjanja in prikrite zavisti, ki seva iz ljudi, ki nočejo zares spremeniti sebe, da bi spremenili svoje finančno stanje. In to je zagotovo pokazatelj, da tam ni želje po resnični osebni rasti.
#9 Spremembe
Kaj se ti zdi bolj strašljivo – korak v neznano ali to, da so si dnevi podobni kot jajce jajcu? Kam usmerjaš energijo – v ohranjanje statusa quo ali objemanje sprememb? Vsakič, ko naletim na kakšen površno napisan horoskop, se smejim, ker me kot zemeljsko znamenje tlačijo v okvir stalnosti in upiranja spremembam. Pa bi zase rekla, da drži vse prej kot to. Vsakič, ko nam življenje potrka na vrata z nepričakovanimi preobrati, smo sprva sicer malce nejevoljni, ker smo se prisiljeni spreminjati. A to, kako gostoljubni smo do sprememb, narekuje tudi naš nivo zadovoljstva, rasti in trpljenja. Slednje je produkt nezmožnosti spustiti, se prepustiti in dovoliti spremembam, da nas oblikujejo po svoje. Enormne količine energije so potrebne za plavanje proti toku in ohranjanje statusa quo, ko pa se vse okoli nas neprestano preobraža. Recept za grenak priokus vsakdana je, da hoče venomer ostajati enak, nespremenjen in tak, kakršen bojda si že od nekdaj.
Upam, da so ti moji neinstagramabilni filtri prinesli nov pogled na valovanje življenja in razuevanje, zakaj se ob nekaterih ljudeh počutiš odlično, ob drugih pa, kot bi te prekrila temna zavesa utrujenosti in pesimizma.
