Ne vem, kdo ali kaj me na tem svetu čuva, a zgodbe, ki jih imajo ženske o nepoznanih moških, ki jim rečem invazivne rastline v inboxih Instagrama, mene običajno pustijo pri miru. Verjetno celo na fotkah oddajam preveč samosvojo energijo in s tem ne odpiram prostora nadebudnim butljem, ki bi sicer posrbeli za takojšen diabetes v inboxu.
A obstaja še drug tip vsiljivcev – takih bolj pretkanih, ki kot jastrebi krožijo nad tvojo vsebino in zavohajo luknje v tvojem srcu. In prav tja, na tvoje nezaceljene rane uperijo svoj pogled in si tako omogočijo gladek pristanek v objemu tvoje energije. Prejšnji teden se mi je pripetila ravno takšna zgodba in se hitro, kakor se je začela, tudi končala.
Na Instagramu imam dva profila – enega slovenskega in enega angleškega. Na slednjem objavljam svojo poezijo, abstrakte in fotke, pospremljene z zgodbami. Že pred časom se je v moje vidno polje narisal poet brez imena, brez obraza, brez lokacije. Pritegnila ga je moja poezija in mene njegova. Vsake toliko sva si izmenjala kakšno pohvalno besedo in kjut emojija v inboxu. Nič neobičajnega. Z ljudmi iz vseh vetrov sem vajena odprto komunicirati in tudi ta primerek se mi ni zdel nič drugačen od koga drugega, s komer pa sem preko Instagrama dejansko vzpostavila stik in kasneje spletla prijateljstvo.
Bil je ponedeljek. Objavila sem pesem, pa story te iste pesmi v obliki videa, kjer delam stoje. In tako se je začelo. V inbox so začeli leteti prvi ogenjčki in pohvale o moji fizični moči. Razvijati se je začela gym debata in ogenjčkov je bilo vse več. Sledile so jim sprva bolj zadržane provokacije. Ker sem se nanje odzivala lahkotno in mi je ta igra začela postajati všeč, je bilo seveda treba začeti testirati meje. Z vsakim sporočilom sem se bolj čudila sama sebi – pojma nimam, kdo je to bitje, ne da se ga identificirati ali pod psevdonimom izstalkati na drugih kanalih, celo googlanje na podlagi slik, ki so razkrivale vsaj potencialna mesta bivanja, ni bilo v nobeno pomoč. Ja, take smo ženske, ko hočemo nekaj najti, obrnemo splet na glavo.
Navkljub vsej tej absurdnosti situacije, še kar odpisujem. Mežikam. Provociram nazaj. In nekdo, ki tipka na drugi strani ekrana, počasi izgublja razsodnost. Tako, kot se tudi moje telo očitno odloči, da je čas za zardevanje in hihitanje do ušes – čeprav se vse dogaja na nivoju mentala. Ura je že skoraj polnoč in po celem dnevu prcanja in kurjenja, se odločim, da je dovolj. Telefon dam na flight mode in se spokam spat. Obljubim si, da naslednji dan ne bom taka neumnica, da bi zapravljala čas, ki ga nimam in svojo energijo usmerjala v nekaj tako neumnega, kot je spogledovanje v Instagram inboxu.
Jutro prinese nova sporočila in tisti nekdo poskuša zopet zanetiti ogenj in se nahraniti z mojim hihitanjem. Brihten je. Ve, na katere gumbe mora pritisniti. A tudi jaz nisem od včeraj in z besedami vijugam po serpentinah in človeku dajem vedeti, da se bo ta pogovor kaj hitro zaključil, če ne izvem, kdo za vraga sploh je. Napetost je sicer res v misterioznosti, a preveč misterija hitro postane dolgočasno in preveč oddaljeno od kakršnekoli vsaj približno oprijemljive fantazije. K sreči ne popusti. K sreči – ker kaj pa, če bi izgledal noro dobro? Potem bi bila šele štala! Haha! Kolikor se poznam, je sedenje na letalu nekaj najbolj normalnega zame in ne bi bilo prvič, da bi v iskanju doze dopamina storila kaj tako trčenega, kot naredila en ovinek na poti nekam drugam. Zdrznem se. Streznem se.
Odločim se, da je čas za radikalno jezikavost – za tiste vrste direktnih stavkov, ki v trenutku pokažejo, iz kakšnega testa je sogovornik. Dovolj dobro poznam človeško psiho in znani so mi izrazi za določene tipe obnašanja in funkcioniranja – ne berem za džabe vseh teh terapevtskih knjig. Iz rokava potegnem stavek, ki neposredno nagovori eno izmed stanj, ki sem ga (med mnogimi drugimi) uspela razbrati iz načina komunikacije. In potem čakam …. Možnosti sta samo dve – ali bo človek dojel, da z mano ne gre češenj zobati; ali pa bo, klasično za narcisa, obrnil plato in se delal nedolžno jagnje, s tem pa mene med vrsticami označil za zmešano. Zgodi se drugi scenarij.
Oddahnem si. Sem se vsaj uspela izvleči iz te, približno 24-ur trajajoče Instagram romance. A nekaj mi še več dni zatem ne da miru. Razmišljam, kaj za vraga me je pičilo, da sem se sploh spravila v tako razvnete debate? Kako je možno, da zgolj emojiji in provokativne besede, brez kakršnihkoli podob, v meni sprožijo tako intenzivno telesno reakcijo? Zakaj random pohvale, ki dežujejo verjetno z drugega konca sveta, pristanejo na plodna tla?
Potem se spomnim. Najprej, da sem samo človek in da imam tudi jaz šibke točke. In ena njih so gotovo narcisi, o katerih bom pisala v kakšni drugi zgodbi. Drugič, da sem bila vedno navdušena nad tistimi, ki so znali z besedami – zame to postane kot neko besedno igrišče, merjenje kreativne in intelektualne kapacitete in seveda se moj ego baha, ker, če pa kaj imam, imam besede. In ko mi je nekdo končno vsaj malo kos v besednem dvoboju, zagrabim kot stafford. In kot tretje sem si morala priznati: “Even the strongest of minds, fall on a bad day.” Stoicizem, trma in čast nimajo za burek, ko me pravi plenilec ujame nepripravljeno na najbolj ranljive, osamljene in nostalgične dni. Tam padem. Padem po dolgem in počez. In ta, povsem neškodljiv dogodek, mi je prav dobro pokazal, kje sem še vedno ranjena, kje šibka in kako pomembno je, da odkrito in včasih brutalno iskreno pripovedujem svoje zgodbe – tako se vsaj ne morem skrivati v neki virtualni realnosti. S temi zapisi, čeprav se sama odločam, kaj bom povedala in česa ne, imam včasih občutek, kot da me nekdo opazuje, se morda po meni celo zgleduje in s tem pride odgovornost, da se trudim biti kar se da dobra verzija sebe.
Zato hvala, ker bereš in me tako na nek čisto poseben način “čuvaš” pred prevelikimi neumnostmi.
