Smisel. Oh, ta nesmiselni smisel. Lovim ga, kot Zoe preganja prijateljčke v diru, pa se mi vsakič znova izmuzne. Ustvarjam ga v mentalu, pa se razblini v meglo. Iščem ga v telesu, pa vznika in ponika, kot moj mesečni cikel. Sprašujem čustva, kako je čutiti smisel, pa se hkrati prižigajo vse lučke, da sem po skeniranju barv, ki so obarvale moje bitje, le še bolj zmedena.
Kje je smisel?
V čem je smisel našega početja?
Ima življenje sploh zares smisel?
Na ta ekstencialna vprašanja si poskušamo vsi odgovoriti, vsak na svoj način. Nekateri z znanostjo, drugi z religijo, tretji z delom, četri z užitkom, peti z meditacijo, šesti s potrošništvom, sedmi z odvisnostmi, osmi s skupnostjo in družino, deveti s filozofijo – in tako bi lahko naštevala do osmih bilijonov ljudi, kolikor nas hodi po Zemlji.
Ne, o smislu življenja ne bom razglabljala. Ker je oseben, kot je tvoja individualna odločitev, kakšno hrano si nalagaš na krožnik. Bom pa razglabljala o smislu svojega ustvarjanja. O tem bežečem občutku, ki se ga nikakor ne morem dokončno oprijeti.
Že zdavnaj sem se nehala primerjati s kakršnimkoli drugim načinom ustvarjanja, služenja denarja ali bivanja. A spomnim se, kako je bilo hoditi v službo. Pa kako je bilo delati na več projektih naročnikov hkrati. Ali kako je bilo, ko sem v svet spravila več delavnic naenkrat. Vse te stvari so delovale kot neke vrste zunanje obveznosti, ki so strukturirale moje dneve, moje početje, moje življenje. Venomer sem sicer izpraševala smiselnost njihovega obstoja in svojega početja. Dokler je bil k delu pripet še kakšen drug smisel, kot pa da so bile stvari same sebi namen ali pa da je bil moj edini motiv zaslužek, sem projekte furala dalje. Čim je smisel zbežal, sem od dela zbežala še jaz.
Tokrat je drugače. Pišem zgodbe. V njih vidim smisel – smisel zase, smisel zate, smisel za svet. Vidim trojno zmago, “win-win-win” kombinacijo. Pišem poezijo. Tudi v njej vidim smisel. Slikam, ustvarjam, gradim, podiram. In v vsem je več smisla, kot v čemerkoli, kar sem počela poprej. A navkljub vsej tej lepoti, mi večno iskanje dodatnih slojev smisla še kar ne da miru.
“Je to res to, kar naj bi zdajle počela s svojim časom in energijo?”, “Je bolj smiselno dnevno pisati zgodbe ali bi bilo pametneje najti kaj, kar se dejansko da monetizirati?”, “Kam me spet peljejo ta skrivnostna pota življenja?” – ringlšpil vprašanj me kot sence zasleduje na vsakem koraku. Za kakšen teden se jih otresem in potem me spet dohitijo. Vedno bolj utrujena postajam od večnega tuhtanja, premlevanja enih in istih stvari. In se ob tem sprašujem, če se bodo nesmiselna vprašanja o smislu sploh kdaj spokala spat? Ali bodo venomer vztrajala z menoj?
Kaj pa, če smisla ni in lahko različne smisle vsak dan isti stvari prilepim sama? Kot bi zbirala različne štampiljke v planinski knjižici.
Kaj, če smisel ni v iskanju smisla zunaj sebe, a rajši v odločitvi, kakšen je smisel tvojega početja danes?
Kaj, če je smisel teh zgodb en dan zgolj disciplina, drug dan razvedrilo, tretji dan healing, četri dan PR, peti dan navdihovanje, šesti dan piljenje znanja, sedmi dan raziskovanje, osmi dan pa je itak bog ustvaril rock?! 😀
Vse stvari v življenju imajo svojo zgodbo. Zgodbo, ki jo lahko vsak dan znova spreminjaš, kolikor te je volja. In izmisliš si lahko tudi svojo zgodbo o smislu. Danes, jutri, pojutrišnjem.
Naj nas nesmiseln smisel ne zmede preveč.
