Poletje 2021. Ravno sem se dobro vrnila s Tenerifov. Že dva tedna po moji vrnitvi domov je Rubén, ki sem ga poimenovala “My Spanish Lover” in s katerim sva 4 mesece spletala intenzivno romanco, odfrčal iz mojega življenja. No, v resnici sem vsej stvari konec naredila jaz, ker je bilo preveč očitno, da stvari ne bodo peljale nikamor in da lahko vse njegove ideje in obljube zaženem stran, kot suhe rože.
Tisto poletje sem celo poletje preživela v iskanju mirnih kotičkov, kjer me nihče ni gledal v vztrajnem jokanju in zdravljenju ran s poezijo. V nekaj tednih, preživetih med hribi in jezeri, sem napisala za več kot polovico pesniške zbirke pesmi. Nekatere so res dobre, druge pa so preveč dramatične in jih javnosti ne bom verjetno nikoli pokazala.
Poletje 2022. Zgodba se ponovi. Drugo ime, druga romanca, iste fore – obljub za cel žakelj, solz ne vem čigavih več – mojih ali njegovih in potem spet moja odločitev, da je vse skupaj čustveno preveč izčrpajoče, da bi človek to sploh še zdržal. Počutim se, kot bi bila badminton žogica, ki si jo nekdo v zabavi podaja sem ter tja in jo slej kot prej zažene v kot sobe, čakat novo sezono. Spet počnem isto – dušo si zdravim s poezijo. Moje besede postajajo vedno manj predvidljive in javkave, metafore bogatejše in moj okus se izostri.
Pisanje je včasih edina rešilna bilka, ki jo imam pri roki. Do zaključka pesniške zbirke “And we call that love?” ne manjka več veliko. Mogoče še ena romanca (hahaha!). A v meni ves čas vztraja nekaj razsodnosti. Zavedam se, da sveže rane niso za v javnost. Da svojega pisanja ne morem oceniti s trezno glavo, dokler me bolečina še vedno kljuva. Zato ne objavljam. Zato nisem objavljala. Zadržala sem zapisano zase in se potem, ko so se rane zacelile, vrnila k branju onega, kar sem napisala v ihti izgube.
Nek naraven impulz je v nas – no, v nekaterih izmed nas – da mislimo, da moramo sveže rane čim prej malo posončiti na dnevni svetlobi. Ah, kakšna zabloda! Kar odpri katerokoli družbeno omrežje in kaj hitro najdeš kup objav, kjer ljudje na veliko krvavijo po zidovih. Nekateri se že dobesedno kopajo v mlakah krvi in preti jim, da če mimo pride nekdo, ki jih bo še dvakrat brcnil, bodo kratko malo izkrvaveli.
Sveže rane potrebujejo nego, čas, zdravljenje, da se zacelijo. Prekrij jih z oblačili, neguj jih z mažami, pokaži jih zgolj tistim, ki te bodo poljubili in ti pomagali rane oskrbovati. Svet, poln internet trolov, žal stori obratno – vleče ti hraste dol in tako se rane nikoli ne morejo zares zaceliti.
Prevzemi odgovornost za svojo bolečino in ne poj žalostnike na vsakem koraku. Namesto, da bi v svet tako prinašal nekaj ranljive globine, polne uvidov, namreč zamoriš sceno in prepucavaš svoj srd nad rabljem (kdorkoli ali karkoli se je v tvojem primeru pač postavil v vlogo rablja). Sebe ob tem spreminjaš v žrtev in žrtev se nikoli ne zmore sama pozdraviti.
Brazgotine -te so pa nekaj drugega. To so zaceljene rane, polne zgodb in modrosti. Ne bolijo več in z njimi smo pomirjeni. Ko jih pokažemno svetu, ne iščemo zdravilca, marveč brez navezanosti delimo pripoved. Kot ti dve o mojih potovalnih romancah. Ki ne bolita več. Ki nista posejani z nobenimi zamerami ali nerazrešenimi vprašanji. In za katerima stojita človeka, s katerima se še danes lahko dostojno pogovarjam – ker navkljub vsej jezi, razočaranju in izdaji, ki sem ju takrat občutila, nisem ravnala impulzivno. Danes zmorem videti tudi njuni plati zgodbe in razumem, da se življenje pač zgodi – vsem nam.
Če ne veš, katere zgodbe in pripetljaje že lahko deliš, katere stvari pa te v resnici še špikajo pod srcem, lahko narediš en mini test. Napiši zgodbo. Povej svojo resnico. Najprej zase. In potem pomisli, kako bi se počutil/a, če bi pripoved objavil/a. O kakšnem odzivu sanjaš? Kako bi ti bilo, če bi se težki koraki sprehodili čez tvoje pisanje? Bi se ti ponovno zlomilo srce ali bi se brez večjih naporov podal/a v nov dan?
Zaceli svoje rane v krogu ljudi, ki jim zaupaš.
In se vrni s pripovedjo, ki bo v navdih.
Ja, radi imamo globine in tudi bolečine – le, da se nočemo počutiti v vlogi medicinskih sester, ki previjajo ranjence.
Čuvaj svoje srce.
