Iz izložb bolščijo vame trendi letošnje pomladi in narekujejo barvne palete, v katere so bo svet kmalu odel, pa kroje, ki naj bi jih tokrat navlekla nase, če hočem biti v koraku z dogajanjem. Saj ne, da bi se v izložbe sploh zares zazirala. V večini primerov jih sploh ne opazim več, a že zgolj sprehod čez mesto, opazujoč mladino, mi pokaže, kakšen bo ritem prihajajoče sezone. Med ponujenimi stili se zdi, da bi se moral vsakdo najti – ker, kako pa naj te definiramo, če nimaš svojega, prepoznavnega stila, sestavljenega iz tistega, kar je na voljo?
Slikam sliko za sliko. Opazujem, če je med njimi kakšna rdeča nit? Se jih da vse pripisati istemu avtorju? Ja, znotraj posamezne kolekcije zagotovo. A čim me pokliče nova barvna shema, nov tip vzorcev, nov način plastenja, se tisto, čemur se je prej morda dalo reči stil, spretno skrije za novo izraznost. Ali svoj stil, kot novopečena slikarka še iščem ali pa ga morda ne bom nikoli zares razvila? Je ustvarjanje znotraj enega stila zares tisto, kar si naše kreativne duše želijo ali gre za predvidljiv, ponavljajoč se in navidezno varen model, za katerega smo se odločili, da “preverjeno deluje”?
V enem od podkastov, kjer se pogovarjata dva mojih najljubših pisateljev, Elizabeth Gilbert in Neil Gaiman, je v eter lahkotno navržena ideja o dveh tipih pisateljev – tistih, ki zmorejo pisati nadaljevanja svojih zgodb v obliki trilogij (ali serij) in tistih, ki vsakič napišejo drugačno zgodbo. Pogosto je pri slednjih težko govoriti o predvidljivem stilu – rajši o elementih, ki se kot tanka, nevidna snov, prelivajo čez vse, kar ustvarijo.
Ima moje pisanje prepoznaven stil? Verjetno. Novo izmišljene metafore so moje večne prijateljice. Pa je moj slog enak, kot je bil pred tremi leti? Dvomim. Se bo čez leto, dve, obrnil na glavo? Verjetno.
Stil. Kaj pa, če ga nočem? Kaj pa, če se čezme zliva toliko kontradiktornih navdihov, razvnetih besed in bogatih podob, da kaj takega, čemur bi se lahko reklo stil, ne bom nikoli zares razvila – ne v pisanju, ne v slikanju, ne v govorjenju? Mi je dovoljeno, da svoj stil spreminjam, skladno s tem, kakor se spreminjam jaz? Ali me bo svet v iskanju kvazi poznavanja venomer poskušal ožigosati s slogom? Si etikete stila podeljujemo zgolj zato, ker se počutimo bolj varne in suverene, če lahko rečemo, da stil nekoga poznamo, prepoznamo in se tako naš um ne rabi več pretirano naprezati v iskanju odgovora na vprašanje, kdo je ustvarjalec pred njim?
In če potegnemo vzporednice z ljudmi, s katerimi preživljamo čas – smo tudi njih označili z izbranim karakterjem in predvidljivim obnašanjem, ker se tako ob njih počutimo bolj varne, saj vemo, kaj od njih pričakovati? Kdaj pomisliš, da si s tem krademo možnost, da se ljudje čisto zares ves čas spreminjamo? Lahko eden drugemu dopustimo fluidnost stila in sprejmemo, da nismo fiksne, statične, vnaprej predvidljive persone?
Jaz sem presenečenje – še sama sebi. In moje kreativno izražanje bo ostajalo nepredvidljivo. Svet pa se bo s tem moral sprijazniti. Kajti odločena sem, da bom rajši ostajala v vlogi večne učenke in si s tem podarila možnost zmotljivosti, nepopolnosti in preobražanja. Svoji kreativi nočem pristriči kril v iskanju stila, niti svojega karakterja ukrotiti v ponavljajoče se vedenjske vzorce.
Ne imeti stila je lahko tudi ogromna svoboda.
Si ga drzneš spreminjati skladno s tem, kdor postajaš danes?