Odtreniram skoraj dve uri dolg, intenziven trening. Obsedim v mehkem stolu s proteinskim napitkom na ustnicah, prijetno utrujena. Kaj pa zdaj? Kam bo šel današnji dan?
Priložim zadnjo piko na 15 strani dolgo pristajalno stran, ki sem jo pisala tri dni. Z računalnikom, še vedno v naročju, se zazrem skozi okno, v nebo, ki se še ni odločilo povsem spremeniti se v večer. Kaj pa zdaj? Kaj naj zdaj sama s seboj?
Lansiram novo spletno stran in v navdušenju o tem čebljam na vseh svojih omrežjih – Instagramu, chatih, novičkah. Potem je mimo. Narejeno je. Kaj pa zdaj? Kaj je naslednji korak?
Odplešem zadnje zvoke ekstatičnega plesa. Glasba utihne, ogenj nežno prasketa in zaziram se po obrazih soplesalcev, prevzetih od transformativnih ritmov, ki so zadnje tri ure potovali čez naša telesa. Kaj pa zdaj? Naj se kar vrnem v običajen večer, kot da se ni nič zgodilo?
S sten ateljeja pobiram slike v tišini. Razstave je konec, zadnji gostje so že zdavnaj zapustili prizorišče. In čisto običajen četrtek je, ko se s platni sprehodim do avta in prvo razstavo pustim za seboj – ne obstaja več. Kaj pa zdaj? Naj slikam najdem nove domove ali se lotim novih?
Kaj pa zdaj? Ja, kaj pa zdaj? Strašljivo vprašanje.
Včasih se mi zdi, da nalašč ne dokončam kakšnega projekta, zgolj zato, da lahko ostajam v procesu ustvarjanja. Spet drugih, večjih idej, se morda sploh ne lotim – ker je sanjarjenje o njih mnogo prijetnejše, kot pa prazen prostor za njimi – prostor “Kaj pa zdaj?”.
Konci in začetki. Vmes pa praznina, napolnjena s “Kaj pa zdaj?”. Tako hitimo skrajševati čas vmesnega lebdenja, da si ne utrgamo niti diha časa za občutenje izgubljenosti, ki prihaja s “Kaj pa zdaj?”. Ves čas v pogonu, zmeraj med preteklostjo in prihodnostjo, bežeči od poetične sredine, brez jasne strukture.
“Kaj pa zdaj?” je ključen prostor med prej in potem. Je nujno potrebna sestavina naših življenj in čustvenih sistemov. Brez tega prostora izgubimo kapaciteto za polno prisotnost in občutenje ekstremov – ne zmoremo proslavljati uspeha ali dobro opravljenega dela, niti se prepustiti žalosti in strahu pred neznanim. Ker smo že pri naslednjem koraku. Ker hodimo po dva, tri korake hkrati. In tako hitimo v večno bezljanje, vedno bolj stran od sebe, stran, stran, stran …
Naši možgani niso kot računalnik, ki zmore s svetlobno hitrostjo preklapljati med opravili. K našemu delovanju so pripeta še čustva – in ta so počasnejša od misli, saj imajo zmožnost ustavljanja časa. Nismo zasnovani, da bi se v eni minuti globko fokusirali na eno nalogo, že v naslednji pa na drugo. Daljši kot je čas, ko svojo pozornost pripenjamo na eno stvar, večji bo tudi prostor “Kaj pa zdaj?”, prostor počitka, okrevanja, polnjenja zalog kreative.
“The mind needs to wander”. Med dokončevanjem te zgodbe in naslednjo nalogo, se mora um sprehoditi po praznini, da bi zmogel preklopiti v novo resničnost. Vse skupaj vidim kot neko video igrico, kjer se sprehajaš med svetovi – ne moreš biti na dveh krajih hkrati. Ne dovoli, da te hlastanje za večno produktivnostjo oropa občutenja “Kaj pa zdaj?”.
Kakšen je sploh odgovor? Kam vodijo stopinje v snegu med prej in potem? Odgovor je vedno enak, pa ne glede na to ali zaključiš z manjšim opravilom ali izdaš knjigo, ki si jo pisal več let v kosu. Ko se v prostoru “Kaj pa zdaj?” odpočiješ, napolniš in spet srečaš radovednost, se odgovor že muza izza vogala. “Vrni se k delu. Nadaljuj. Zdaj, ko je za tabo, ni nič drugače. Koraki so še vedno enaki. Vrni se k delu.”
Kaj pa zdaj?
Dihaj, občuti in se vrni k delu.
Ustvarjanje ni nikoli zaključeno – vsaj, dokler živiš.
Vmes pa ne pozabi na umirjeno doživljanje prostora vmes, igranja z vprašanjem “Kaj pa zdaj?”
