Strah na recept, prosim.

Moje telo je zelo intenzivno. Intenzivno v občutenjih vsega, intenzivno v odzivih, reakcijah, posledicah. To so vedele že sotekmovalke, ko sem še trenirala gimnastiko. Na tekmah je bilo najbolj bedno iti na bradljo za menoj, ker sem tako zelo padla v adrenalin tekme in enega samega poskusa, ki sem ga imela, da sem izpeljala celo vajo do konca, da so se mi dlani in podplati potili do te mere, da je bila cela bradlja vlažna. Haha, še danes je zadeva ista – samo da švicam v drugih situacijah, ne na bradlji.

Zavesa med domišljijskim in resničnim je pri meni tako prosojna, da že zgolj ob misli na kakšno sceno, doživim vse telesne reakcije – kot bi bila tam. Strah pa je moj zvesti spremljevalec. Ob pogledu na moj lajf bi se zunanji opazovalci težko strinjali z menoj – a v resnici je en del mene taka ogromna boječka. K sreči mu ob boku hodi še neka pogumna bojevnica, ki to boječko premika naprej.

Hitra vožnja, polaganje ovinkov, adrenalinske bombice hitrih manevrov – ja, to sem jaz. Od nekdaj obožujem avtomobile in že inštruktorica v avtošoli je vedela, da bom en mali divjaček. A prvih nekaj mesecev po tem, ko sem naredila izpit, sem se ves čas sprehajala med užitkom in bolečino. Vsakič, ko sem se, polna adrenalina, odločila prehitevati na ne povsem preglednih odsekih cest, sem se za nagrado še deset minut tresla, desna noga pa mi je trzala kot pri norcih. Ja, strah. Pain and pleasure.

Ferate so mi dale vetra, kot še nič doslej. Moja prva izkušnja je bila, ufff, nevarna. Kolegica in kolega sta me peljal na Lisco. Ocenila sta, da previsa mogoče ne bo fajn plezati in naj ga zaobidem. Potem je tam še en “buhtl”. Del ferate, kjer ne moreš nazaj, lahko greš samo naprej, gor. In jaz, neizkušena, prestrašena, sem ostala nekje vmes. V zajli. Zmanjkovalo mi je moči in zajlo sem objela z bicepsom (ki se je zdravil še nekaj mesecev, ker mislim, da sem si pridelala neko mikro natrganino) in okamenela. K sreči me je kolega z nič kaj lagodnim manevrom uspel z eno roko zvleči čez “buhtl”, kakšen meter višje, od koder sem se uspela prepeti in splezati na vrh. Naslednjih nekaj feratniških izletov, je bilo zelo, zelo napornih. Že teden dni kasneje sem bila spet v steni, noge pa so se mi tako tresle, da sem se komaj premikala – v žargonu bi se temu reklo, da sem bila Elvis. Enormen strah. Ki sem ga s trmo premagala do te mere, da se po nekaj mesecih na lažjih feratah niti vpenjala nisem več. No, zdaj, ko imam že več kot leto dni pavze zaradi rehabilitacije kolena, se bo strah gotovo do neke mere vrnil v telo. Bomo videli.

Delavnic na temo copywritinga sem v zadnjih letih odvodila kar precej. Javno nastopanje mi sicer ni naravno, sem se ga pa vsaj malce navadila in se v njem nekoliko sprostila. Potem pa me Maja nagovori, naj za njuno poroko napišem poezijo in jo v krogu res samih ljubečih ljudi, odprtih dušic, preberem. In ko stojim tam in recitiram, moje srce bije tako intenzivno, da se je verjetno od daleč videlo, kako mi poskakujejo prsi. Prvo minuto sem mislila, da bom kar v nezavest padla. Ti, strah, ti. Kako mi nagajaš, ko je najmanj treba!

Podobno se je zgodilo v Gvatemali. Spiritualna skupnost je najbolj neobsojajoče, odprto okolje, kar jih je. Sedimo v krogu, pojemo mantre in kdor želi, deli še svojo izraznost. Na drugem srečanju se odločim za soočanje s svojo sramežljivostjo in strahom in vprašam, če lahko preberem svojo poezijo. Začnem. Zmanjka mi glasu. Tresem se – spet. In cela skupina bobna, ploska, navija zame – naj preberem do konca. V obraz sem morala biti prav prikupno rdečelična, a nekako mi je uspelo spregovoriti. In deliti svoje srce, prelito v besede.

Živa, pa saj ti si neustrašna”, me vsake toliko kdo potreplja po rami. Pfff, pa kaj še! Čisto isto me je strah faking vsega – tako, kot tebe. Še vedno mi je nelagodno postaviti se v stojo, če je ne delam nekaj dni – pa handstande že delam od petega leta starosti! Še vedno švicam vsakič, ko se spravim pred majk, da posnamem podkast – pa čeprav sem v sobi sama in lahko epizodo popravljam v nedogled! Še vedno imam vozel v želodcu vsakič, preden objavim poezijo na Instagram – sploh tisto, bolj ranljivo. Mene je ves čas po malo strah. Tako, kot večino nas. Vprašanje je le, kaj s tem storiš?

Doziranje strahu

Fora strahu je, da ga moramo pravilno dozirati – tako, kot katerokoli drugo substanco. Če bi spila 3 kave v prvi uri, ko se zbudim, bi se spremenila v tresavico – oziroma, kot moj trener Andraž reče, bi lahko šla v službo v Rašico, posipati krofe s sladkorjem, ker bi se mi roke ravno prav fajn tresle. Če te tri kave razdelim čez cel dan, pa od njih nisem zblojena, marveč poživljena.

Vem, da me življenje vozi po tirnicah, ki vodijo do javnega nastopanja – do odrov za spoken word poetry in pripovedovanje zgodb. A, če bi me takoj postavili pred nekaj tisoč ljudi, se na mestu zgrudim v znak in me nikoli več ni nazaj. Začeti je treba manj intenzivno.

Strahov ne premaguješ, marveč jih treniraš. In treningi so učinkoviti samo, kadar so konsistentni in ko se težavnost stopnjuje. Strah si moraš dozirati na recept – v mericah, ki jih zmoreš sprocesirati. Ta merica pa je za vsakogar drugačna. Svojo mejo lahko najdeš samo ti.

Če si naenkrat serviraš preveč strahu, poskušaš preskočiti preveč stopnic, je vse, kar narediš to, da si povzročiš novo travmo. Ta te bo odvrnila od vnovičnega poskusa in te zaprla v tesen oklep zaščite. Če pa si strah odmerjaš zmerno, postajaš močnejši_a od njega in se tako natreniraš, pripraviš za skok na naslednji nivo.

Zato – strah na recept, prosim.

Pa z navodili za uporabo – koliko je minimalni in kolikšen maksimalni odmerek.

Poslušaj to zgodbo v obliki podkasta. Podkast nosi ime “Zapisi iz dnevnika”.

Zgodbe v nabiralniku

Da ne zamudiš katere izmed zgodb, se prijavi v mojo mailing bazo preko spodnjega obrazca. Vsak dan ti bom v nabiralnik dostavila svež zapis iz dnevnika.

*S prijavo se strinjaš, da si dodan/a v bazo email prejemnikov. Brez skrbi, nobenega spama, emailov tretjih podjetij in druge navlake.  Samo vsebina, vezana na spletno stran Živa Gia. Varovanje zasebnosti

Fajn stvari se deli

Eeej, res bom vesela, če podpreš nastajanje projekta tako, da zgodbe deliš, se pofočkaš na mojem Instagram profilu ali pa kako drugače razširiš besedo o tistoč zgodbah.

heyla@giaziva.si