Dežuje. Dan je težek, turoben, za nikamor. Pogled na ljubljansko sivino mi že zjutraj (če se mojemu zbujanju po osmi sploh še da reči jutro) vzame vsakršno voljo, da bi zagnala svojo telesno mašinerijo in se podala v še en delavnik, poln odprtih vprašanj in nepredvidljivosti. Mežikam v neprijetno svetlobo, ki se ji uspe prikrasti čez spuščene žaluzije do mojih zenic. Godrnjava, kot zjutraj običajno sem, preden me čarobni zvarek po imenu kava spravi k življenju, lovim misli, ki so se to jutro odločile sprehajati se po mentalnem svodu moje biti.
Zatopim se v majhna opravila in pogled ves čas odvračam od pogleda skozi okno – ker mi dež pač ne sede. Kaj hitro padem v svoj običajen modus operandi, ko sem tako globoko zatopljena v svoje notranje svetove, pogovore z idejami in gibanje telesa v opravilih, da pozabim, da zunanji svet sploh obstaja. Vreme izgine, Ljubljana izgine, čas izgine. Jaz pa, kot kakšen galeb nad morjem, plujem nad vrtinci kreative in iščem tiste pravšnje oblike ter odtenke za pristanek.
Pritegne me spiralno se vrteča misel z nostalgičnim vonjem in čim se je dotaknem, me zasuje ploha spominov iz katerih vzvalovijo kot spomladanski kalčki nežne emocije. Kontradiktornost dveh polov, v katerih živim hkrati – deževnega dne zunaj in sončnih suvenirjev znotraj – se spoji, zašije, ukroji v eno. In pred menoj je album najsrečnejših slik iz mojega lajfa.
Spomin s Kanarcev
La Palma, Kanarsko otočje. Maj 2021. Po treh mesecih in pol na Tenerifih se za en teden prestavim na drug otok. Odločim se za malo prismojen podvig in čisto v svojem slogu – načrtovanje izven ustaljenih rut. S pomočjo AllTrails zemljevidov in pregledovanjem poti si splaniram 3-dnevno krožno hribolazenje. Kje bom spala, pa zares še nimam pojma. Vem samo, da je vmes na poti nek “refugio” in da se tam da prespati – če je odprt, seveda. Prvo noč spim na vlažnih tleh v gozdu in zebe me kot cucka. Za povrh sredi noči dobim še obiskovalko – menstruacijo, pospremljeno s krči. Fajn. Naslednji dan hodim kakšnih 6, 7 ur, da pridem na vrh hribovja z božanskimi razgledi. Refugio je res tukaj in odprt je. Ni pa pitne vode, niti nobene infrastrukture – le dobro postavljeno kamnito zatočišče z masivnimi lesenimi vrati in ležišči – beri: lesenimi deskami in še enim luksuznim dodatkom – dekami! Najbolj srečna sem za deko in še nekaj drugih utrganih duš, ki so prilezle sem gor z gorilnikom in mi skuhale čaj. Pijem deževnico, za silo se umijem kot maček na skalah nekje na dva in pol tisočakih. Noro! Večer me nagradi z enim najlepših pogledov, kar sem jih videla v življenju. Dolino prekriva puhasto morje oblakov, v katere padajo vijolično-oranžne barve sonca. Družbo mi dela krokar, ki mi vztrajno tečnari, naj svojo večerjo – oreščke in suh kruh – delim z njim. Signala je ravno toliko, da se po celem dnevu javim prijateljem v Sloveniji in jim povem, da sem okej. Doma nihče ne ve, kje sem, da ne bi zaganjali panike, kam sem šla zdaj čisto sama. Sledita še dva dni hoje in ko sem spet na izhodiščni točki, je moje srce že tako polno sreče, ljubezni, ekstaze od vse te lepote narave in vedenja, da me je življenje čuvalo, da ne morem več početi ničesar drugega, kot jokati in pisati zgodb.
Spomin z Brijunov
Poletje 2022. Maja me povabi na nekaj dnevni oddih na Brijunih. Namenim se, da bova imeli dni za razvajanje, počitek in ustvarjanje. Najin podvig se že začne za crknit smešno, ker s seboj trogam gajbico barv, čopičev in platen – da bova slikali, kajne? Ker na Brijune prideš zgolj z ladjo, se že po poti krohotava kot dve pečeni mački, ko se matrava s prenašanjem nepotrebne prtljage. Dnevi, ki so pred nama, so tako čarobni, da bodo v mojem srcu verjetno vedno zasedali ta visoke stopničke. Že prvi večer nama izreče dobrodošlico z goreče oranžnim nebom. S kolesi, ki sva si jih po principu “pojdi z menoj” sposodili v odsotnosti “golmana”, hitiva lovit vse te krasne barve po otoku. Cele dneve “koleskava” gor in dol, najdeva najbolj samotne in neobljudene plažice, vriskava, ko goli skačeva v vodo, jogirava v senci dreves in slikava na platna – vmes pa ne srečava skoraj nobenega človeka. Ob večerih kolesariva mimo tropa srn in vidiva celo, da te živali plavajo! Poležavam v hammocku in WhatsApp sestanke z nasmeškom do ušes izvajam kar v kopalkah, za kosilo imava s seboj prinesene ovsene kosmiče, kavo pa si kuhava na majhnem gorilniku. Tako preprosto in svobodno je lahko življenje, da vrnitev v mesto vsakič znova v meni zbudi vprašanje – pa zakaj sploh potrebujemo vse to?!
Šopek spominov od povsod
Listam po tem albumu najbolj srečnih spominov in navideznih polaroidov še kar ni konec! Spomnim se vseh tistih trenutkov, dni, obdobij, ko bi si zares želela, da bi lahko pritisnila gumb za pavzo in jih živela še malce dlje.
Acroyoga, Madeira
Med njimi so ure in ure preživete v parku Santa Catarina v Funchalu na Madeiri. Olli me uči novih akro trikcev in mi z najbolj potrpežljivim, analitičnim pristopom, razlaga, kaj se dogaja z mojim telesom in kako naj se v zraku vrtim, da bo trik deloval. Vsake toliko se po dolgem in počez zložim na travo in potem se kakšno minuto valjava v krohotu. “It’s time for your – korenček” mi reče in me z nagajivim mežikom opomni, da naj si zvijem cigaret in vzamem pavzo. Kjut. Najbolj kjut spomini. Za v vitrino spravit kjut spomini.
Večerna poezija, Tenerifi
Pa najdaljši, najbolj poetični večeri na Tenerifih, ahh! Na jugu sem živela čisto zraven klifa, kjer sem skoraj vsak večer splezala navzdol po od sonca razgretih skalah, našla primerno mesto za sedenje in ure in ure čepela tam in pisala. Gledala sem sončni zahod, videla sem zvezde vzhajati, slišala sem pogovore nočnih ptic in preučila tokove oceana. Vmes pa pisala pesmi, razmišljala o življenju in se imela tako noro lepo v tej samoti, obdana z naravo, da še spat nisem hotela več! Si predstavljaš, da dva meseca skoraj vsak večer preživiš takole? Pa to je za umret lepo! Včasih se vprašam, kako sploh zdržim v mestu? Še dobro, da me hranijo spomini.
Spontana romanca, Gvatemala
Filmska scena. Nepričakovana, nepredvidljiva, once in a lifetime zgodba. Maja, s katero potujem po Gvatemali, gre na dvodnevno turo po vulkanih, jaz pa za dan in pol ostanem sama v Antigui. Najino potovanje se bliža koncu, čez nekaj dni imava let nazaj v Evropo. Že ko se tega jutra zbudim, vem, da bo zelo fajn dan. Potikam se po najljubših kavarnah, klepetam z lokalci, pišem, grem v fitnes in se po celem dnevu peljem na večerjo v ramen bar. Zdi se, kot bi življenje premikalo figurice na šahovnici in istočasno za dolgo mizo, za katero sedim, pripeljalo še eno bitje. Eno krasno bitje, skodranih dolgih las, spogledljivih oči, latinske kože. Bitje z imenom, kot bi ga vzel iz telenovele me v dveh minutah že nasmeji do ušes, kemije se ne da spregledati, četudi si slep in proti vsem svojim običajnim načinom funkcioniranja odslovim overthinkanje in se v eni uri dovolim zapeljati v nekaj, kar se izkaže za tridnevno latino romanco. Eno tistih vrst, ko takoj spustiš vse zidove in ko se dve osebi vidita brez laži, v resnici. Nekatere avanture so lahko prav zares zdravilne – in ta je bila ena izmed njih. In on, ki sem mu nadela ime Casanova, to ve.
Samotna tihota nacionalnega parka
Še več potovalnih spominov. Res je, potovanja so me zaznamovala bolj, kot karkoli drugega. Teide National Park na Tenerifih je kraj, ki se ga ne da opisati. Njegova lepota, energija, mogočnost vršacev, zasenčijo vsak poskus ubeseditve. In tja sem, ko me je prevevala žalost, zavila ob popoldnevnih, lovit sončne zahode. Eno uro vožnje v vsako smer, samo zato, da sem lahko zrla v skalnate dvo in tri tisočake, štela utrinke in dihala včasih kar srhljivo samotno svobodo. Zapisala sem, da so vrhovi nadomestili moje starše, sestre in ljubimce. Da sem postala eno z njimi. Zlezli so mi pod kožo, da se mi ob omembi njihovih imen zdi, kot da se pogovarjamo o ljudeh, o prijateljih, ki sem jih zapustila in s katerimi sem izgubila stik.
Najdaljši telefonski pogovori
Med najsrečnejše spomine štejem tudi bolj vsakdanje stvari, kot so ure in ure trajajoči telefonski pogovori s Katarino, s katero se kličeva “wifey”. Intima in globina, ki se splete med nama v tistih klicih, ki se razvlečejo na minimalno uro in pol, je izpopolnjujoča, hihitanja polna in prežeta z dekliško sanjavostjo. Ko bi le vsaka ženska imela eno tako prijateljico ob sebi. Če pa imaš dve, kot ju imam jaz, nimaš druge, kot da si najsrečnejše dekle na svetu!
Šopek najbolj srečnih spominov je bogat in poln še marsikatere druge izkušnje. Med njimi so artistični večeri z Juretom, ko ne obstaja več ne on, ne jaz – je samo kreativna sila, ki narekuje najino ustvarjanje in sanjarjenje o novih projektih. Pa nepričakovano dolg, iskren objem znanca, ki me za sramežljiv trenutek prižame tesneje k sebi, kot je to v navadi. In petki v gymu, ko so fantje nagajivo razposajeni in me sprejmejo v svoj klan kot “one of them guys”. In prelomnice na nebu, ob katerih se z Anjo nameniva cumprat in se odprejo čarovni portali, skozi katere vstopava v vzporedne realnosti. In bohinjsko jezero, ki mi postreže z osvežitvijo po dnevu švicanja v gojzarjih. Pa še in še ter še.
Presečišča najbolj srečnih spominov
Ko takole glasno ubesedujem svoje misli, ugledam vzorec, ki ga brez “zoom-out” perspektive nikoli ne bi videla. Kje so presečišča mojih najbolj srečnih spominov? Skupno jim je, da sem ali čisto sama ali pa v družbi ene osebe hkrati. Tam se namreč spletejo vezi v prisotnosti, brez šuma skupine ljudi. Vsi najbolj srečni spomini so povezani z ustvarjanjem, s kreativno silo ali pa preživljanjem časa v naravi, raziskovanjem v gibanju telesa. In zagotovo so vsi ti trenutki tako zelo enostavni, nekompleksni, nepovezani z dosežki, naprezanjem, dokazovanjem. Med njimi ni sedenja za računalnikom, nakupovanja, žurk, družinskih kosil in še marsičesa ne. Ne pravim, da druge stvari niso pomembne – seveda so. Kariera recimo deluje kot selotejp, ki nalepi polaroid v herbarij. Vsakodnevna monotonost ošili svinčnik, da ta potem napiše še bolj strastne zgodbe. Vse ima svoje mesto in svoj namen. Le prave stvari moram ugledati, da se ne klanjam tistemu, kar nima vloge in naloge ustvarjanja brezčasnih suvenirjev.
Herbarij spominov so hkrati del preteklosti in sanje o jutrišnjem dnevu. So namigi, kdaj se moje življenje najbolj poravna z vibracijo moje biti. In so pokazatelji, katere poti so zares moje in kdaj počnem ta pravo stvar.
Pa ti? Poznaš najbolj srečne spomine svojega življenja? Se zavedaš, kdaj jih ustvarjaš? Poišči jih, izbrskaj jih iz spirale pozabe in jih uporabi za smerokaz, kakšne slike in občutke zares iščeš.
Naj ti bo lepo. In naj bo tvoj herbarij poln tistega, kar te razneži.
