Mikrodoziranje? Živa, kakšna zgodba je pa to zdaj?
Taka, za radovedneže, raziskovalce in odprte glave.
Mikrodoziranje, ja. Psihedelikov sem se večino življenja bala kot hudič križa. No, mogoče pretiravam – do njih sem imela precejšnje strahospoštovanje. Zanje pač še nisem bila pripravljenja, v meni je bilo še preveč nepospravljene nesnage, nepredelanih travm in moj “kontrol frik” je bil v premoči. Zato se vanje nisem silila. Verjamem, da obstaja nek sveti čas za vsako stvar. In edini pravi čas zate je, ko začutiš, da si pripravljen iti v novo izkušnjo. Morda ta dan zate nikoli ne pride – in tudi to je okej.
Preden te peljem v zgodbo in svojo izkušnjo z mikrodoziranjem psilocibina, še nekaj preventivnih misli. Ta zgodba je zgolj in samo moja osebna (ongoing) izkušnja. Čeprav sem prebrala kar nekaj člankov, gledala dokumentarce, se pogovarjala z ljudmi – me še vedno ne gre jemati za legitimen vir informacij, ker prvič – nisem znanstvenik; drugič – nisem usposobljena za pametovanje; tretjič – nimam pojma, kako se na isto učinkovino odzivaš ti. Lahko pa odprem pogovor, pomagam pri razbijanju stigme in delim svoje ugotovitve.
“Zakaj?” je vprašanje, ki ga najpogosteje prejmem, ko na mizo položim debato o mikrodoziranju. “Zakaj si se odločila za to? Kako pa je? Kako to gre?”.
Kako veš, da si pripravljen_a?
Najbolj iskren odgovor je, da zato, ker sem intuitivno vedela, da je pravi čas. A, če ga moram razdelati bolj razumsko, bom začela na drugem koncu. Od zgodnje pubertete so me zanimale snovi, ki jih imenujemo droge. Zanimali so me njihovi učinki, vleklo me je v izkušnje. Že precej zgodaj sem začela eksperimentirati z nekaterimi izmed njih. Potem sem za nekaj let nehala in imela še en val eksperimentiranja z drugimi substancami. Vedno iz radovednosti. A od nekaterih stvari sem se držala stran – poleg tistih, ki so res slepa ulica (oziroma one way street), se nisem dotikala tudi psihedelikov. Kot bi nekaj v meni vedelo, da te snovi niso namenjene žuranju, marveč spreminjanju zavesti, meditaciji, terapiji, molitvi.
V mojo zavest so začeli pronicati pred nekaj leti. Zgodbe o njih sem poslušala v podkastih, v moje vidno polje je prišlo vedno več člankov in dokumentarcev. Spoznavati sem začela ljudi, ki imajo izkušnje z njimi in se odkrito pogovarjati predvsem o psilocibinu in meskalinu – o gobah, kaktusih in trufflih, torej. Zajadrala sem v spiritualne skupnosti po svetu, kjer so bile psihedelične ceremonije sprejete kot normalen korak na tvojem duhovnem potovanju. A jaz še kar nisem bila pripravljena.
Rekla bi, da se je največji premik v meni zgodil, ko sem začela z redno prakso meditacije in ko sem ponovno vstopila v terapevtski proces. Po slabem letu terapije, pospremljene z vsem drugim, kar počnem, da odlagam bremena preteklosti in se iz oči v oči soočam s skrivnostmi, ležečimi v meni, sem se končno začela počutiti dovolj lahkotno, dovolj pripravljeno, dovolj pretočno. Stvar je v tem, da dokler nisem poznala določenih delov sebe in si nisem zaupala, enostavno nisem bila prepričana, da so psihedeliki prava izbira zame. Ko pa sem si preko težjih življenjskih izzivov in napornih terapij pokazala, da se znam držati v objemu tudi, ko je moje mentalno stanje slabo, sem vedela, da bom okej – da bom okej, ne glede na to, kaj mi bodo psihedeliki pokazali.
Zakaj?
Mikro in makro doze so si precej različne. S slednjimi imam zaenkrat eno samo izkušnjo – o ceramoniji s San Pedrom sem že napisala nekaj v zgodbi z naslovom “Ničesar se ne da popraviti”. O celotni izkušnji sva z Mayito posneli tudi poglobljen pogovor, ki ga lahko poslušaš v podkastu z naslovom Duhovni obred z medicinskimi rastlinami v Gvatemali in mikrodoziranje psilocibina. Večji odmerki so kot rojstni dnevi – zgodijo se koledarsko, niso pa del našega vsakdana. Mikrodoziranje pa je ravno obratno – za nekaj tednov, mesecev, lahko celo let, ga sprejmeš kot ritualni del svojega življenja. Preden pa se zanj odločiš, si je fino razčistiti, zakaj se vanj sploh podajaš in katere vidike sebe želiš raziskovati.
V odločitev za mikrodoziranje me je potegnilo več dejavnikov. Poleg radovednosti sem si želela ugotoviti, kakšen vpliv imajo lahko mikro odmerki psilocibina na mojo kreativnost, produktivnost, prisotnost. Pa če bom svet dojemala kaj drugače, če bom manj reaktivna, bolj umirjena, če se bo, kot se bolj abstraktno reče, moja zavest kaj razširila. Nisem pa se podala v izkušnjo, zato, da bi dobila Lucy style super možgane ali da bi “pozdravila” kakršnokoli disfunkcijo. Moja prepričanja slonijo na razmišljanju, da noben zunanji dejavnik ničesar in nikoli ne zdravi – le tebe odpre drugačnemu zaznavanju resničnosti, zaradi katerega se lahko začneš zdraviti hitreje in učinkoviteje.
Kako?
Ritualno. Sistematično. Varno. V družbi coachinje.
Ne dopade se mi ideja o tem, da bi zdrsnila v neke vrste samo-medikalizacijo ali rekreativno doziranje prosto po prešernu. Sem bitje ritualov in čim v svoje življenje vpeljem neko večjo spremembo, rada zavestno opazujem, kako ta name vpliva.
Med poglobljenim raziskovanjem sem odkrila nekaj zanimivih reči. Prvič, da sta v svetu široko uporabljana dva vira psilocibina – gobe in truffli (obema pa je priložen še pridevnik “magičen”). Govorimo torej o “magic mushrooms” in “magic truffles”. Do sedaj sem vedela zgolj za gobice in truffli so kar zlepa dobili novo mesto v mojem razumevanju – ne obstajajo zgolj tisti, za čez fuže, marveč tudi taki, za spreminjanje stanja zavesti.
Druga stvar, ki me je spravila v sila dobro voljo pa je, da truffli očitno niso kriminalizirani! Razlika je sicer med legalnostjo in dekriminalizacijo, a o tem kdaj drugič – ne drži me za jezik pri pravnih izrazih, ker jaz sem samo pripovedovalka zgodb.
Za razliko od gobic, ki jih lahko gojiš doma, tega s truffli niti slučajno ne moreš početi. In kot čisti začetnik, mi ideja o tem, da bi si gobe odmerjala “na blef” ni bila preveč povšeči. Zato sem raziskovala dalje in odkrila …
AYDOO! Brand – od kod drugje, kot iz Amsterdama. Brand, v katerega sem se zatreskala in se odločila za sodelovanje z njim. V času, ko sem začenjala z mikrodoziranjem, so ponujali izobraževalno vsebino in skrbno pripravljene pakete za mikrodoziranje s truffli. Ker vedo, da večina ljudi v izkušnjo vstopa prvič, so njihovi paketi sestali iz coaching klicev ter dodatnih izobraževanj. A niso vse zgodbe “life stories”, nekatere so zgolj “love stories”, kot bi rekla Esther Perel. Tako je bilo tudi z Aydoo-jem, ki se je kot startup podjetje odločilo spremeniti svojo vlogo na trgu in so kasneje ukinili možnost nakupa trufflov. O novem izbranem brandu in dodatni podpori izveš več v nadaljevanju.
Moja prva izkušnja se je začela z izbiro paketka, kjer sem poleg zaloge trufflov za 8-tedenski program, prejela še tri coaching klice, 24/7 možnost dostopa do coacha, uvodno zloženko in še par sladkišev.
Na dan, ko je moj paket končno prispel, sem vse spustila iz rok – precej dobesedno. Vrečke iz trgovine so obležale pri vratih, jaz pa sem najprej z vsem zanimanjem tega sveta prebrala priloženo zloženko in se lotila razmisleka o zapisovanju namena. Naslednji dan me je čakal klic s coachinjo Sabrino.
Predala mi je polno zanimivosti, držala prostor za moja vprašanja in tudi kaj hitro ocenila, kakšne vrste uporabnica bom – ter mi dala nekaj bolj eksperimentalnih namigov, ker je precenila, da sem dovolj stabilna, odprta in izkušena za intuitivno mikrodoziranje. Dejstvo, da v tak proces vstopaš ob podpori coacha, ki te vodi in program prilagodi tvojim potrebam, popolnoma spremeni celotno izkušnjo – naredi jo mehko, nežno, varnejšo in odnese vsak občutek, da počneš nekaj čudaškega.
Program & struktura
Z vstopom v program, sem se odločila slediti sistemu: mikrodoza – prehodni dan – običajen dan. Gre torej za razmerje 1:2 (mikrodoziram vsak tretji dan). Ker telo zelo hitro razvija toleranco na psilocibin, so vmesne pavze del programa. Prvi del traja tri tedne (kjer torej mikrodoziraš vsak tretji dan), sledil mu je drugi del (dva tedna odmora), potem se ponovi tri-tedenski cikel (kjer spet tri tedne mikrodoziraš vsak tretji dan).
Z odločitvijo za mikrodoziranje, je padla še ena odločitev – iskanje svojega optimuma. To pomeni, da dnevno dozo zvišuješ, dokler ne greš malce čez mejo in se potem vrneš na tisti odmerek, na katerem lahko popolnoma normalno funkcioniraš. Moja trenutna dnevna merica je med 1.5g in 2g – odvisno od tega, kakšen dan je pred menoj in kako intenzivno izkušnjo želim. Tukaj velja še dodati, da so si gobe in truffli različni v doziranju. Načeloma so gobe bolj potentne in se odmerjajo v manjši gramaturi. Pa tudi pri trufflih je odvisno, o kateri sorti govorimo. Za mikrodoziranje se uporablja sorta imenovana “Mexicana”, ki ima nižjo in najbolj konsistentno vsebnost psilocibina.
Zanimali pa me niso zgolj kratkotrajni učinki, marveč predvsem dolgotrajni. Zato sem si ustvarila “the good old” excel tabelico, kjer vsak dan – pa najsi gre za mikrodozing ali običajen dan – beležim več stvari. Pravila, kaj beležiti ni – so le stvari, ki zanimajo vsakega posameznika. Jaz sem hotela ugotoviti, kako se spreminja moje telesno počutje, kaj se dogaja z mojo kreativo in produktivnostjo ter kje so ponavljajoči se vzorci. Po treh mesecih vestnega beleženja podatkov, sem lahko precej jasno ugledala, kaj se je v mojem življenju dogajalo in spremenilo.
Katere stvari torej iščem? Kaj si beležim? Dnevno dozo, počutje telesa, stanje uma, čustveno stanje dne, kakovost spanca, nivoje energije, kaj sem jedla; če sem imela prekinitveni post, meditacijo, lestvico kreativnosti in produktivnosti v dnevu; kakšno vrsto dela sem opravljala, kakšen trening sem imela, menstrualni cikel, dogodke v dnevu, bolečino v telesu, k čemu me je naravno tisti dan vleklo in še dodatne zapiske. Ne le, da vidim, kako mikrodoziranje vpliva name, marveč zdaj jasneje vidim še, kdaj me boli telo, po katerih dogodkih sem čustveno razdražljiva in kako se spreminjajo nivoji moje energije znotraj menstrualnega cikla.
Privajanje, čarobnost, aha momenti
No, pa dajmo – spregovoriti o dejanski izkušnji. Kot velja ne zgolj za psihedelike, marveč kar za vsako stvar v življenju, sta najpomembnejša “set and setting” – zato sem jima tudi namenila toliko prostora in časa. Rekla bi, da sta poskrbela, da se je umaknil ves strah in da so ravno zato moje izkušnje z mikrodoziranjem in iskanjem prave meje, tako zelo pozitivne.
Kot pri vsaki novosti, ki jo preizkusiš, so najboljši občutki v prvih tednih. Prvih nekajkrat sem si res vzela največ časa in z radovedno prisotnostjo opazovala vsako spremembo v svojem telesu. Rečeno je, da načeloma mikrodoz ne čutiš zares, a jaz spremembe v telesu in počutju zaznavam vsakič – najbolj opazne so bile v prvih dveh tednih.
Pri prvih bolj normalnih dozah (čez 1g), sem zaznavala toploto v telesu in prej še nepoznano telesno prisotnost – zavedala sem se na primer, kako se roka pripenja na mojo ramo, opazovala, kako stopala ustvarjajo stik s podlago in zaznala, da sem malce hihitava.
Spreminjati se je začela tudi zaznava okolice. Zalotila sem se, kako preučujem svetlobo, ki se lomi in ustvarja oblike; sprehod čez drevored, kjer hodim vsak dan, se je spremenil – kot bi se drevesa zares postavila v vrsto. Ugotovila sem, da na dni, ko mikrodoziram, prihranim veliko, veliko več energije, kot sicer. Psilocibin me namreč vrne v tukaj in zdaj – četudi imam na urniku cel kup stvari, se fokusiram na vsako posebej in sem polno prisotna v njej. Moje misli ne norijo več sem ter tja, vedno naprej, vedno k naslednjemu opravilu. Ta prisotnost me je povsem očarala in dobesedno izničila vsakršno tesnobo, stres, sekiranje, overthinkanje. Vse to je praktično čez noč odletelo iz mojega življenja. A spet dodajam – v terapevtskem procesu sem že eno leto, vsak teden znova. Dnevnik pišem vsako jutro, brez izjeme, že skoraj 4 leta. Tudi meditiram redno. Pa spim 8 do 9 ur na noč. Treniram 4x tedensko in hodim na dolge sprehode vsak dan. Vse to je ustvarilo podlago za dobro počutje – mikrodoziranje pa me je peljalo še nekaj korakov naprej.
Ena najbolj fascinantnih stvari so “aha momenti”. To, da veliko in globoko razmišljam, že vemo. A odkar mikrodoziram so zares ogromni “aha momenti” postali del mojega vsakdana. Kar zlepa se mi poprej nedostopni koščki sestavljanke sestavljajo v večjo sliko. S povsem novimi očmi uspem pogledati nase, na okolico, na izzive. Že prej sem videla “preko” ljudi in dogodkov, v zakulisje. Zdaj to resnico vidim še globlje. Samo sedim lahko v prostoru, opazujem okolico in zelo jasno zaznavam energijo. Tudi sekiram se dosti manj, kot prej. Zdi se, kot bi splezala dve nadstropji nad svoje običajne skrbi in jih zdaj lahko objamem z nežnostjo, ne padam pa več v njihove zgodbe. To ne pomeni, da izzivi življenja niso več tam – seveda so, le moja reakcija nanje je drugačna. In zato se je zares spremenila moja resničnost.
Kreativa, pa kreativa! Dva faktorja sta, ki odkar mikrodoziram, pri meni botrujeta boljši povezavi z ustvarjalno silo. Prvi je gotovo fokus, prisotnost, usmerjenost. Še naloge, ki so mi prej šle na živce in sem hotela z njimi opraviti, kar se da hitro, zdaj postajajo znosne, na trenutke celo zabavne. Na dan, ko mikrodoziram, se večine stvari, ki se jih lotim, lotim s celo svojo prisotnostjo. Najbolj opazen premik je viden pri mojih abstraktih. Tukaj v igro pride drugi faktor – drznost. Ker je kritik tišji in ker sem zgolj tukaj in zdaj v procesu ustvarjanja, si dovolim biti dosti bolj drzna v svoji izraznosti. S čopiči delam poteze, ki jih prej nisem; drznem si spogledovati se z večjimi idejami in sanjami; po kreativnih vodah plujem pogumneje. Res je, psilocibin ima gotovo prste vmes pri spodbujanju kreativnega izražanja.
Presenetil me je tudi vpliv na meditacijo. Moje meditativne prakse so že same po sebi zelo močne, intenzivne, ognjevite. Nič neobičajnega ni, da imam med meditacijo kurjo polt po celem telesu, včasih zelo intenzivno čustvujem ali pa me odnese v spontano kanaliziranje in sem, ko se spet prizemljim, še kakšno uro v nekem vmesnem prostoru dojemanja, kaj se je ravnokar zgodilo. Odkar pa mikrodoziram, sem v procesu meditacije uspela zares utelesiti tisto, kar sem prej razumela izključno na razumski ravni. Eden teh pojavov je zaznavanje svoje energije. Iz teorije vem, da smo predvsem energija, ki zavzema telesno obliko. Zdaj v meditaciji čutim vse onkraj zaznave fizičnih meja. Težko je to pojasniti, a, če imaš vsaj delček te izkušnje, veš, o čem govorim. Meditacije so se v prisotnosti psilocibina poglobile in moja intuicija se je okrepila.
Podaljšal se je tudi čas med zunanjim dogodkom / prejeto informacijo in mojo reakcijo nanj. To je sicer tudi glavna naloga meditacije – da lahko čim dlje ostajaš v vlogi opazovalca, brez, da zdrsneš v reaktivca. Ista stvar se zgodi tudi, ko mikrodoziram. Bolj sem na chill, lažje stvari vidim zgolj kot stvari – brez nalepke pozitivno in negativno. Samo je, kar je. Seveda mi to ne uspe vedno, da ne bo pomote. A, če sem prej 8 od 10x padla na limance ega, zdaj padem 6 od 10x. Kar je kar velik premik.
Kaj pa čisto vsakdanje situacije?
Kako je voziti avto, se sprehajati po gozdu, se pogovarjati z ljudmi, iti v trgovino? Še ena stvar, ki je ne gre zanemariti je, da jaz pač ne hodim v službo. Da si dan razporejam točno tako, kakor me je volja. Da z lahkoto preizkusim malce večjo dozo in odpovem vse dnevne opravke. To mi daje več svobode. Vseeno pa sem ves čas mikrodoziranja funkcionirala povsem normalno. Če bi precenila, da nisem za v avto, pač ne bi šla. A realnost je taka, da lahko čisto vse stvari počnem še bolj zbrano. Ker se mi ne mudi več na vse konce in kraje, celo manj divjam po cesti – kar je sicer v moji navadi, upsi. V trgovino, v tisti miks energij, se mi niti slučajno ne ljubi; v komunikaciji z ljudmi pa sem še bolj strpna in prisotna. Bottom line – če ne pretiravaš z dozo, so vse stvari, ki jih tudi sicer počneš, bolj prijetne.
Kaj pride v paketu?
Vsaka palica ima dva konca in nič drugače ni z mikrodoziranjem. Opazila sem tudi nekaj učinkov, ki so mi – recimo temu – manj ljubi, a še vedno povsem nemoteči. Lahko bi rekla, da sem se zgolj morala naučiti, kako se prilagoditi določenim učinkom mikrodoziranja.
Prva stvar, ki me je presenetila, je povezava s treningi. Ko mikrodoziram, me sicer naravno vleče v gibanje – a ne toliko v fitnes, kot v neko pretočnost gibanja, kot je ples, joga, raztezanje, sprehajanje. Moji običajni funkcionalni treningi, ki vključujejo delo z utežmi in bolj eksplozivne ponovitve, se mi pa celo nekoliko križajo z izkušnjo. Kar sem opazila, če sem dozirala pred treningom je, da je trening izničil blažen občutek psilocibina. Kasneje sem se tudi pogovarjala s coachinjo o tem in je potrdila mojo tezo – da je bolje, če mikrodoziram po treningu ali pa treniram recimo vsaj 6-8 ur po zaužitih trufflih. Prvih nekajkrat sem zaznavala tudi malce hitrejše dihanje med fizično aktivnostjo – a le prvo uro, potem se je zadeva umirila. Zdaj teh senzacij nimam več. Na kratko – treniraš lahko normalno, tudi, ko mikrodoziraš – mogoče ti samo ne bo ustrezalo zaporedje – najprej doza, potem trening, marveč obratno.
Drug zanimiv učinek, ki me sicer ne spremlja vsakič, ko mikrodoziram, je odsotnost lakote. Rekla bi, da na te dni lakoto zaznam nekoliko kasneje, oziroma šele, ko sem res že lačna, kot volk. Kakšen dan mi tudi ni zares pasalo jesti, tako da sem šla bolj za občutkom, da je že skrajni čas, da nekaj spravim vase.
Mikrodoziranje se povezuje z dvigom produktivnosti in tukaj dodajam še en delček svoje izkušnje. Opazila sem, da je, sploh v prvih dveh tednih, občutek tako prijeten, da bi lahko tudi zgolj obsedela v prisotnosti in samo uživala. Prvih nekaj dni sem se težje spravila iz stanja “biti” v stanje “početi” – a, ko sem se, je bilo stanje “početi” zagotovo dosti bolj zabavno in produktivno, kot sicer. Verjetno sem morala zgolj čez začetna, nova občutja in čim sem “padla notr” v karkoli sem pač že počela, je delo dobilo mojo polno prisotnost.
In še zadnje opažanje je, da sem po dnevih, ko mirkodoziram, zvečer bolj utrujena. Predvidevam, da zato, ker možgani (največji porabnik energije v telesu!) delajo bolj intenzivno in mi zato, po domače povedano, zvečer zmanjka štroma. Ne vem sicer, če bi temu zares rekla “negativen” učinek – se vsaj prej spravim spat.
Kot sem že omenila, telo hitro razvija toleranco na psilocibin. In po nekaj tednih mikrodoziranja se izkušnje navadiš dovolj, da ti postane običajna. To pomeni tudi, da moram, če hočem dostopati do bolj intenzivnih zaznav, dvigovati dozo. S tem sicer ni nič narobe – niti iz zdravstvenega, niti izkustvenega vidika. Zanimivo je tudi, da pridejo dnevi, ko ti enostavno ni do mikrodoziranja. “Danes mi pa ne sede”, si rečem včasih. In potem pride dan, ko je pred teboj dogodek, ki te živcira in si rečem, “Danes grem pa izven okvirja koledarja, ker me bo umirilo in prizemljilo”. Strah pred kakršnokoli odvisnostjo, je povsem odveč. Bojda še ne poznajo primerkov, ki bi postali odvisni od psihedelikov. No, spet, govorim lahko zgolj zase – mene gotovo ne odnaša v to smer.
Začneš sam/a ali ob podpori skupine?
Vsakdo se stvari loteva po svoje in verjetno ne obstaja kaj takega, kot pravilen ali napačen pristop k mikrodoziranju – so zgolj okvirji, ki odločajo o tem, kakšno izkušnjo boš imel_a. Jaz sem svoje prve korake naredila ob podpori coachinje, ki sem si jo želela predstaviti tudi svoji skupnosti. A življenje je imelo svoje plane in ne glede na mojo vztrajnost, se je izkazalo, da bom očitno jaz tista, ki bo sokreativcem ponudila varen prostor, pogovor in informacije.
Kasneje sem se srečala z drugim brandom, Go Microdose. Spoznala sem lastnika, imela zelo dolg pogovor z njim, preizkusila njihove izdelke in se intuitivno odločila za sodelovanje z njimi. Zbrala sem tudi pogum in zastavila podporno skupino za mikrodoziranje, ki jo vodim jaz.
Če se odločaš za mikrodoziranje, imaš tako zdajle dve možnosti. V izkušnjo greš lahko samostojno in pri nakupu na spletni strani go-microdose uporabiš kodo ZIVA12 za 12% ugodnejši nakup.
Če pa si želiš bolj celovite izkušnje, se lahko pridružiš moji podporni skupini in individualnim klicem. Vse informacije ti podam na koncu tega zapisa.
Koliko česa naročiti?
Začetniški program je zastavljen takole:
- Mikrodoziraš 3 tedne; potem imaš 2 tedna pavze in spet nadaljuješ s tremi tedni mikrodoz.
- V obdobju mikrodoziranja si dnevi sledijo v razmerji 1:2. To pomeni, da prvi dan mikrodoziraš, potem imaš dva dni premora. Cikel ponavljaš 3 tedne (v tem obdobju imaš 8 aktivnih mikrodozing dni).
- Dnevna mikrodoza je odvisna od občutljivosti tvojega telesa; tvoje teže; in mnogih drugih faktorjev. Naslednje informacije veljajo izključno za truffle vrste Mexicana. Začneš nekje z 0.5g in merico vsakič malce zvišuješ, dokler ne najdeš svojega optimuma. Običajna mikro-doza znaša nekje med 1g in 2g.
Truffli so pakirani v gramske merice, da je odmerjanje enostavno in ti ni treba ugibati, kolikšno količino vzeti. V posameznem “stripsu”, ki ga najdeš v paketku “Start as you wish”, dobiš 6 gramov, kar zadošča za 4 do 6 mikrodoz. Za posamezni, vsaj 3-tedenski cikel, znotraj katerega skupno mikrodoziraš 8 dni in kjer je povprečna dnevna mikrodoza 1.5g, ti tako priporočam, da naročiš vsaj 2 stripsa trufflov.
Če se odločiš slediti celotnemu ciklu, kjer nadaljuješ z dvema tednoma pavze in dodatnimi tremi tedni mikrodoziranja, boš potreboval/a najmanj 3 stripse (če so tvoje doze okoli enega grama), oziroma 4 stripse (če je tvoja doza 1.5g). Če se želiš poigravati s testiranjem dnevnih mikrodoz med 1.75g in 2g (kot jaz – ps: ne pozabi na svojo telesno težo – jaz nisem ravno pri ta “kot perešček lahkih” 😉), si za celoten 8-tedenski program naroči 5 stripsov.
Za tiste, ki želite zares natančno odmerjanje, je na voljo tudi “Starter deal” paket, kjer prejmeš še natančno tehtnico. Na tem mestu ne bom podajala dodatnih navodilc, ker vse podrobnosti, usmeritve in odgovore na vprašanja podajam v podporni mikrodozing skupini. Povem le še, da jaz truffle hranim v hladilniku.
Skupina za mikrodoziranje & individualna podpora
Kot, da ta pozitiven premik že sam po sebi ni bil dovolj, se je pred menoj začela odstirati nova veja mojega delovanja. Pot, ki si je v resnici izmed vseh ponujenih ne bi izbrala – ker je na tem svetu toliko bolj enostavnih in prav tako izpolnjujočih poti. A namigi lajfa so vztrajali in jasno je postalo, da v moji energiji sedi pomembna naloga – pripovedovanje zgodb o psihedelikih (takih, podprtih z jasno komunikacijo, ne pa odzemljenih in abstraktnih) ter vodenje drugih ljudi na tej poti. Take odgovornosti in naloge nikakor ne jemljem zlahka. Zato začenjam počasi, previdno, z majhnimi koraki. Ob prigovarjanju skupnosti (in zapletanju povsod, kjer sem v sliko hotela povabiti izkušene coache), sem se odločila, da poleg zgodb in usmeritev o mikrodoziranju psilocibina, odprem še podporno online skupino ter individualne klice za tiste, ki se mikrodoziranja ne želite lotevati sami.
Kaj vse je v skupino vključeno in kako izgleda cel proces, najdeš na zavihku “mikrodoziranje” na moji spletki, TUKAJ >>
Več informacij
Kje najti več informacij, kam se obrniti po nasvete in kje začeti? Poleg zgoraj omenjene blagovne znamke, imaš za pogovore o psihedelikih še nekaj možnosti na domačih tleh:
- Klemen Selakovič je v podkastu Aidea odprl kar nekaj zanimivih tem in pogovorov o psihedelikih. YouTube playlisto, namenjeno zgolj psihedelikom, najdeš tukaj.
- Z izobraževanji, razbijanjem stigme, integracijskimi srečanji in drugimi dogodki se ukvarja Psihedelično društvo Slovenije. Najdeš jih na spletni strani https://www.psihonavt.si/
- Inštitut Zajčja luknja deluje na področju psihoterapije in raziskovanja zdravilnega potenciala spremenjenih stanj zavesti. Aktualne dogodke najdeš na njihovi spletni strani https://www.rabbitholeinstitute.org/
- Za dodatna vprašanja in osebne izkušnje sem ti na voljo tudi jaz. Lahko mi pišeš na mail heyla@giaziva.si ali mi pošlješ zasebno sporočilce na Instagramu.
Sklepne misli
Mikrodoziranje psilocibina je v mojem življenju gotovo poskrbelo za kup pozitivnih sprememb. Zavedam pa se, da ni nič takega, kot “one size fits all” in da tudi psihedeliki niso primerni za vsakogar. Verjetno niti popularizacija ni tista prava reč, je pa fino, da imamo na mizi odprte debate in dopuščamo možnosti za preizkušanje alternativnih prijemov pri iskanju načinov, kako biti bolje. Preden se česarkoli lotiš, še malce razišči in se potem odločaj dalje.
Psilocibin ni čudežna tabletka, ki reši vse tvoje težave – je pa potencialno koristna spremljava ostalim praksam, kot so terapija, meditacija, kontemplacija in drugim aktivnostim, ki jih označujemo kot “delo na sebi”.
Uživaj v raziskovanju svojih globin in naj ti bo lepo.
Živa