Z Juretom sediva na tleh mojega stanovanja in se ga zadevava s kreativnimi idejami, plani in podrobnim poslušanjem audio čarovnij, ki jih on spotoma ustvarja v FL studiu. Intro za moj podkast sva poslušala že verjetno tridesetič in še kar naju posrka v nek tunel vzporedne zvočne realnosti. Matic, njegov starejši brat, bi se nama smejal, da kakšna artista sva. Zadnjič sem mu namreč omenila, da sem ob poslušanju tega, kar sva z Juretom ustvarila, jokala od ganjenosti. Pa me je, kot že tolikokrat poprej, s svojimi besedami spet spomnil na to, da sem (v navednicah) tipičen artist. Da kdo pa še joka, ko posluša SVOJE zgodbe. Jaz, očitno. Še kdo tam zunaj?
Art v vseh svojih oblikah se me dotakne zelo intimno in globoko. Če me pesem prevzame, bom komad poslušala 20x zapored in se mu popolnoma predala, kot bi bila v objemu najbolj strastnega ljubimca (oh, ja, latino loverji, kje ste?). V zgovorne portrete in fotke pokrajin lahko na Instagramu zrem celo večnost, preučujoč vsak detajl. Podobe hribov na profilu Škrtove Alje me prepogosto spravljajo v jok. Da o dvo-urni neprestani kurji polti na sedežu, nekje v peti vrsti gledališča, sploh ne govorim. Umetnost odklepa srce, če ji dovoliš.
Ima pa ta proces vdaje, predaje, intenzivnega občutenja tudi drugo plat. Podoben je namreč kakšnemu vrhuncu drogic. Premakne te nekam tja v višave in tam gori lahko bingljaš še kar dolgo po tem, ko je predstave, knjige, scene že konec. Vse skupaj se še potencira, če si ustvarjalec sam in v tvojo smer letijo odzivi občinstva – pa najsi bodo ti polni odobravanja ali posmeha.
Še vsakič, ko sem lansirala projekt, ki je bil meni osebno pomemben, sem bila na tistem ekstatičnem, zadetem višku. Enako je, ko kakšno od tvojih del nepričakovano požanje več odziva in pohvale, kot si ga pričakoval. Takrat se zdi, kot bi te ravno začela prijemati dobra doza MDMA-ja in ti po hitrem postopku spodnašati tla pod nogami.
Ekstaza. Nasmeh do ušes. Zaljubljenost v življenje.
Oh, kako fajn je to, hm? Pa je res?
Kaj pa potem, ko mine? Vzameš novo dozo, da v zamaknjenosti še enkrat podoživiš vso hormonsko srečo? Dovoliš mislim, da te ukanejo in ti prigovarjajo, da mora biti naslednja stvar, ki jo ustvariš, še boljša od te – da bo v tvojo smer priletelo še več navidezne ljubavi in aplavzov?
V momentih, ko zaznam, da bi mi lahko začelo spodnašati tla pod nogami, se zavem, da je čas za prizemljevanje. Dobro, včasih si dovolim, da mi kakšna stvar za dan ali dva zmeša glavo. Naj bo, tudi to je lajf. A ne vsak dan in niti slučajno ne z vsakim ustvarjenim projektom.
Prizemljevanje – kje hudiča se tega sploh naučiš in zakaj bi človek to potreboval? Mene je lajf učil prisotnosti tukaj in zdaj, pa vračanja v telo, predvsem čez težje preizkušnje. Toliko telesnih poškodb, toliko srcozlomov in še česa je že za mano (pa verjetno tudi pred mano), da sem se bila prisiljena naučiti vračati se vase. Zadihati in ugledati zgolj resničnost sedanjosti – brez teatralnih zgodb preteklosti in dramatičnih zaključkov prihodnosti. Temu se reče prizemljevanje. Zavedanje samega sebe v danem trenutku.
Danes vem, da če se ne bi znala prizemljiti takrat, ko je hudo, se niti slučajno ne bi znala osrediniti, kadar je fenomenalno. Uspeh kakršnekoli vrste je lahko sila nevaren, če prihaja od zunaj, ne od znotraj. Si predstavljaš, da bi z danes na jutri dosegel nekaj, kar si šteješ v večji uspeh? Verjetno bi se nam vsem kratkomalo sfecljalo v glavah. Življenje je modro in nas najprej preizkusi in pripravi na to, kar sledi.
In končno mi je jasno, zakaj sem morala čez trnje anksioznosti, ki me je potisnila v razvoj dnevnih rutin prizemljevanja, ki so “non-negotiable”. Ne glede na to ali sem na dnu ali na višku, je navodilo za nasledji korak vedno enako: “Get back to work. Go to the gym, it’s time for a workout. Get your ass on the floor and meditate.” Ne vem zakaj, a navodila lajfa v moja ušesa vedno prihajajo v angleščini.
Zapomni si – stabilnost obstaja edinole znotraj tebe. Če hočeš korakati naprej po svojih poteh izpolnitve, se nauči prizemljevanja in vračanja v tukaj in zdaj – tako v stiski, kot v vznesenosti. Razmigaj telo, odklopi um v meditaciji in se vrni k delu. Tako ne zamudiš ničesar, hkrati pa ne poskušaš prehiteti samega sebe.
