Na pol v šali, na pol zares pogosto izustim, da sem poročena s kreativo. Da ona že zaseda partnersko mesto v mojem življenju in da zato tam ni prostora za stvari in ljudi, ki bi jo izpodrivali. Kreativa je tista, ki me greje v dolgih nočeh, ona je tista, ki me s poljubi idej zbuja v nova jutra, z njo se cele dneve pogovarjam, ko ob meni ni nikogar iz vrste Homo sapiens sapiens. Ne pretiravam, če rečem, da mi je kreativno izražanje vsega, kar je v meni in kar se mi zgodi, cel smisel mojega življenja. Kreativa se igra z menoj v toliko različnih formatih – od pisanja, pesnjenja, slikanja, gibanja, fotkanja, pa do videev, plesa, govorjenja, … Ona je jaz in jaz sem ona. Neločljivi sva.
Katera od naju je vodja najinega tandemskega bivanja? Se jaz prilagajam njej ali ona meni? Me ona prime za roko in pelje še en krog ali se jaz namenim iti na pohod in jo povabim zraven? Laskalo bi mi družiti se z idejo o tem, da sem jaz glavna šefica te predstave. Pa mislim, da je zadeva obrnjena. Videti je, kot da je kreativa tista, ki upravlja mene.
Eno tistih juter je, ko me budnica idej, ki so se ponoči iz nič prikradle v moje misli, vrže iz postelje še preden si je telo odpočilo do konca. Zvečer spet nisem mogla zaspati, ker je muza navdiha nenačrtovano priredila žur. Noč poprej je bilo enako. In noč pred nočjo tudi. Znašla sem se na festivalu kreative, brez da bi zanj kupila vstopnico. Free pass, how lucky must I be? Oči me pečejo, ker bi potrebovale še kakšni dve uri miru, a tudi kapljice, ki si jih ob takih jutrih nalivam v zrkla, opravijo svojo nalogo. V obraz sem še vsa zabuhla, kot kakšen morski prašiček in da bom približno sprejemljivega videza za v javnost, bo moralo miniti še vsaj dve uri. Vrtim mlinček, kjer se kavna zrna spreminjajo v aromatičen peskovnik. Pristavim kafetiero, zrolam cigaret in med čakanjem na omamni napitek, v mislih že prečesavam potencialne naslove jutranjega zapisa v dnevnik. Naslovim ga, “Ugrabljena”. Ideje so me ugrabile. Obsesija se je pretihotapila izza ovinka, medtem, ko sem nič hudega sluteč dremala. Nisem se zmožna nadzorovati. To-do listo si nabašem z delom, ki bi ga morala narediti, pa ga vsak dan premikam v prihodnost. Tole, kar se je naselilo v meni, je večje od mene in zahteva vso mojo pozornost. V pavzah med ustvarjanjem me prizemljujeta samo dve stvari – treningi in dolgi sprehodi z Zoe.
Kuham v zamaknjenosti, ker skoraj vsak dan pozabim, da sem lačna. Ko se mi že spušča mrak na oči, se vendarle zdramim in si tresočih rok, zaradi padca energije, pripravim “kočerjo”. Vmes poslušam nadaljnja navodila kreative – kakšna presenečenja še ima zame in s kakšnim menijem bi mi rada postregla danes? S krožnikom, polnim frišno skuhanih zdravih eko dobrot, se odpravim proti mizi, da bi v miru nahranila telo. Obstanem, se ozrem po svojih majhnih 25ih kvadratih in ugotovim, da bo spet treba sedeti na tleh, s krožnikom v naročju. Na mizi se suši več kot 1m dolga sveže naslikana akril slika; druga miza je zasedena s tehnologijo in osnutki zapisov; en stol je nastlan z oblekami; drugi z zvočno kartico, parom slušalk in razdelilcem; tretji z nahrbtnikom, v katerem ležijo prešvicane cunje in izpraznjena flaška BCAA-jk od dopoldanskega treninga. Ne meneč se za kreativni kaos se po turško vržem na preprogo, ki bi jo lahko sesala 3x dnevno, pa bi zoine dlake še vedno poskrbele, da se moja črna oblačila spreminjajo v krzneno belino.
Čaka me kašnih 13 neodgovorjenih sms-ov; pa 19 mailov ljudi, ki bodo morali ostati potrpežljivi še par dni; do kraja zabasan Instagram inbox in nekaj kuvert pošte. Res bi morala oprati kakšno žehto perila, preobleči posteljo, iti v trgovino pa hrano in pomiti kuhinjo. Pa mi je v tistih dneh, ko me kreativne ideje obsesivno naseljujejo, vseeno za čisto vse. Z izjemo treningov in obrokov zminimaliziram vse ostalo početje, razen ustvarjanja. Prav dobro namreč vem, da mi bo čez nekaj dni dovolj vsega in bom cel dan pospravljala svoj brlog in ignorira prigovarjanja kreative, naj se z njo zapeljem še en krog.
Po večdnevnem stanju flow-a se zavem, da me je prevzelo nekaj večjega od mene. Da se ne gre več zgolj za moje izražanje skozi besede, slike, podobe. Marveč, da za vsem skupaj tiči energija, ki je nočem racionalizirati in ne potrebujem razumeti. Ta me usmerja in čezme materializira kreativne ideje, ki jih hočejo v svet in ki morda sploh nimajo nujno veze z mano. Čim se dotaknejo javnosti, niso več moje, postanejo od sveta. Tako se rojevajo stvari, ki so večje od nas. A le takrat, ko jim dovolimo, da nas obsesivno prevzamejo in narekujejo naše ustvarjanje.
