Včasih se sprašujem, zakaj menim, da moram tako ultimativno izbirati med različnimi opcijami v življenju. Zakaj mislim, da se nekatere ideje med seboj popolnoma izključujejo. In zakaj me je tako prekleto strah za svojo svobodo, da se je v nekaterih scenarijih držim kot klop. Česarkoli se oklepaš, te namreč oddaljuje od svobode.
V predajanju odnosom sem se nekoč popolnoma izgubila. Celo tako zelo, da sem si kot opomnik dala na roko vtatovirati citat, skrit med pisane liste, ki pravi: “I am mine before I am ever anyone else’s.” Med razmišljanjem o svoji prihodnosti se otepam vseh zamisli, ki bi v moj vsakdan prinašale preveč predvidljivosti, rutine in zataknjenosti (stuckness). In nekaterim mislim dovolim, da samo za trenutek ali dva obstajajo v moji zavesti, potem pa jih kaj hitro naženem čez prag in za njimi zaloputnem vrata. “Ven, nesnaga! Saj dobro veste, da za vas nimam prostora!”
Na polno luno, ko je noč svetla in očarljiva, se po enajsti uri zvečer z Zoe odpravim na dolg sprehod čez polja. Mraz je, mir je, spremlja me tišina. Enkrat za spremembo v mojih ušesih ne čvekajo podkasterji, marveč se čezme lenobno, počasi in preudarno sprehajajo moje lastne misli. Zavedanje pride, spet v angleščini: “I am not afraid of commitment, I am afraid of stuckness.”
Zazrem se besedam v oči in vprašujoče čakam na razlago. Kaj zdaj to pomeni? Z vsakim vdihom se zdi, kot bi prebrala še eno stran v romanu knjige in zgodba počasi začenja dobivati smisel. Na smrt se bojim ujetosti, tradicionalnosti, predvidljivosti, dolgočasja. V teh stanjih začnem bledeti, siveti, iz mene odteka življenje. Vse dokler ogenj v meni ne podivja in v hitrih, nepričakovanih, destruktivnih gibih ne poruši čisto vsega – v zamahu ali dveh. Z uničevanjem reši del mene, ki je živ, a hkrati za seboj pusti v boleče opustošenje.
Vse, kar diši po ultimativnosti, me takoj požene v dir. Še svojemu stanovanju ne rečem “dom”, ker zame en dom ne obstaja. Že več let se poigravam z idejo treh koncev sveta, med katerimi bi živela dokaj ustaljeno in vmes seveda še dodatno potovala. Ne morem se v polnosti predati samo enemu projektu, izbrati samo ene biznis ideje ali biti samo ena barva sebe – ker sem cel spekter sil življenja. V meni prebiva svobodnjaški duh, ki je ves čas na poiskanju za novimi zgodbami, skupnostmi, kreacijami. Ta planet ponuja toliko raznolikosti in doživetij, da ne razumem, zakaj kot družba silimo v vedno ene in iste scenarije?
Mojemu stilu funkcioniranja bi se lahko na trenutke reklo tudi eskapizem. A opravila sem tudi s to idejo, da je z mano nekaj narobe in doumela, da same sebe ne morem prehiteti v rasti. Da sem čisto okej v svoji izvedbi tukaj in zdaj. Če to pomeni, da v tem trenutku živim bolj svojo nomadsko, kot ustaljeno naravo, tako že mora biti. Projekte, prostore in ljudi, ki mi dovolijo dihati, spustim čisto k sebi in od njih nikoli ne bežim. Ko se za nekaj odločim, se odločim zares. Po bikovsko. Se commitam in stvari izpeljem – a le pod pogojem, da se v procesu ne počutim ujete. Preizkušanje mej moje zavezanosti in zvestobe sami sebi je tudi pisanje tisočih zgodb. Če bi zares bila tak blazen eskapist, namreč ne bi nikoli zmogla dovolj predanosti za tak podvig.
Mogoče, mogoče pa je največ svobode ravno v tem, da se vsakič znova zavem, kaj bi me zvezalo in se temu ne dovolim ujeti. Hkrati pa prepoznam, čemu in komu se lahko zavežem brez, da bi ob tem sprejela kompromis s svojimi vrednotami. Morda pa je čas, da namesto, da izprašujemo zgolj sebe, izprašamo še kulturo, v katero smo bili vzgojeni in sistem, po katerem so nam diktirane odločitve.
Kaj pa, če svet potrebuje več takih ptic svobodnic?
