Bil je eden tistih dni v prvi karanteni (ali po moje “kreten-i”), ko so vsa potlačena vprašanja začela brbotati pod mojo kožo. Opazovala sem jih, kot opazujem gladino vode tik pred vretjem. Na površini ni še nobenega sledu o spremembi, na dnu posode pa toplota naznanja neizogibno, burno vretje. S tem anksoznim dirjanjem vprašanj pod kožo, sem se postavila pred ogledalo in v tišini dolgo časa zrla v svoj obraz. Najprej sem opazovala na gosto posejane pegice, ki so v zimskem mrazu bledele. Sledile so jim hecno neoblikovane in po svoji naravni volji rastoče obrvi prelivajočih se rdečkastih odtenkov. In potem so bile tam oči. Oči, ki niso hotele umakniti pogleda z mene. Zrle so vame iz odseva in iskale odgovore. “Kdo si, kdo si ti?” vprašam molče. Tišina. “Kdo si, kdo si ti?” ponovim tokrat šepetaje. Oči še kar nepremično zrejo vame in nič ne rečejo. Vztrajam, še tretjič, “Kdo si, kdo si ti?”. Odgovor vendarle zaplapola mimo mojih ušes. “Živa”, z eno besedo odgovori podoba iz ogledala. Zasmejem se. Prav. Očitno bolj konkretnih navodil ne bom dobila. Sem pač – Živa. Njo bojda poznam.
Odlepim se od ogledala in namesto v zelene oči zrem v svet skoznje. Na svoj “blackboard” na steni nakracam dva stavka: “Vem kdo sem. Vem kam grem.” Kot znamenja opolnomočenja me te besede spremljajo od jutra do večera, pa zbujajo spet v nov dan. Počasi jim začnem verjeti. Zlagoma se začnem naslanjati na svoje notranje vedenje, namesto na usmeritve vseh in vsega drugega okoli mene.
Spoznala sem se v toliko različnih vlogah, preizkušnjah, objemih, situacijah. Spoznala sem se na srečne dni, se držala v objemu, ko sem bila tako globoko s svojo tesnobo, da sem klicala Katarino, da če se to ne umiri v treh dneh, grem prostovoljno na kakšen odprt ali zaprt oddelek. Spoznala sem se v ljubezni, se sprehodila čez izgube. Spoznala sem se v družbi, samoti, intimi in osamljenosti. Videla sem se v uspehu in porazu, aplavzu in neodobravanju. Občutila sem se na vrhu in na dnu, se za roko držala v izgubljenosti in najdenosti. Vem kdo sem. Vem kam grem. Vem kaj postajam. In vem, da bom še mnogokrat presenečena nad odsevom v ogledalu.
Ryan Holiday je kot repliko na eno modrosti Epictetusa zapisal: “Knowledge, self-knowledge in particular, is freedom.” Ne zgolj znanje, marveč zavedanje sebe, poznavanje sebe, je svoboda.
Dokler si ne drzneš zares spoznati sebe v vsej ranljivi goloti, boš vedno v igri vlog. Občutljiv na vse zunanje vplive in na smrt prestrašen v nerazumevanju, kaj storiti sam s seboj, ko te prevzamejo raznolika občutja. Strah pred seboj. Strah pred stvarmi, ki jih počnejo naša telesa; strah pred občutji, ki jih čutijo naši čustveni sistemi; in strah pred mislimi, ki nastajajo nekje na naših podstrešjih. Strah pred seboj vztraja le tako dolgo, dokler se nismo pripravljeni spoznati v vsem, kar smo.
Spoznaj svoje sončne, osvetli svoje senčne plati.
Priznaj si svoje šibkosti, prepoznaj svoje talente.
Imej plan za dan, ko gre vse narobe. Kako se lahko neguješ v obdobjih praznine, ko pošastke prilezejo iz temnih kotov tvoje osebnosti?
Poglej dlje od “kaj pa zdaj?”, ko ti nekaj uspe. Dovoli si spoznati se tudi v uspehu in ugotoviti, kaj leži še dlje v prihodnosti od njega.
Razvozlaj in ubesedi, kaj se dogaja s teboj. Ne pričakuj, da bodo ljudje kar sami po sebi razumeli, kaj ti je in kako naj se odzivajo na tvoje počutje. Najdi besede, pojasni okolici, kaj se s teboj dogaja in kaj jim je storiti – tako olajšaš delo sebi in njim.
Preizkušaj stvari, dokler ne ugotoviš, kaj ti je všeč in kaj ne. Ne misli, da ti sede nekaj samo zato, ker je poznano – dokler ne razširiš lovk na nepoznana področja, ne boš nikoli vedel, kaj ti je zares fajn in kaj ne.
Nauči se izbirati tisto, kar je v skladu s teboj, s tvojo integriteto.
Šele, ko veš, kdo si, te ne premetava ves čas sem ter tja.
In ne pozabi – nisi zasidrana ladja. Ko veš, kdo si, veš tudi, da si ves čas v gibanju, spreminjanju, nastajanju. In čez cel proces spoznavanja sebe greš z vsakim letnim časom znova.
Najpomembnejše – ne rodimo se z navodili za uporabo. Ta mora napisati vsak zase.
