Bil je čaroben poletni večer v prestolnici. Zrak je dišal po obljubah, sonce se je lenobno zlivalo v zahod. Na nebu se je tisti večer nekaj dogajalo – le spomniti se ne morem ali je bila polna luna ali mlaj. Verjetno mlaj. S čarodejko Anjo se nameniva združevati namere, energije in moči v meditativni manifestaciji. Pripravim nama dobro začinjen ceremonialni kakav, ona prinese sveče. S tihotnimi mislimi nežnega koraka splezava na streho njene stavbe v središču mesta. Sprejmejo naju topla, od poletnega sonca pogreta tla, družbo nama dela mil vetrič in sceno dekorira umirjen pogled nad urbano pokrajino Ljubljane.
Anja čuječe prižiga svečke in jih razporeja okoli naju, jaz pa odpiram dnevnik in tuhtam o nameri, ki bi jo skupaj zastavili za cumpranje tega večera. Na kateri točki v življenju sem? Pri čem potrebujem podporo? Kaj me žuli, kje se bojujejo različne ideje? Razmišljati začneva na glas in si pripovedovati zgodbe o dogajanju zadnjih tednov. Kje se vije rdeča nit med njo in menoj? Kateri izzivi so nama skupni? Izkaže se, da sva obe v situacijah, kjer nimava druge, kot da spustiva del nadzora; odvrževa tančice želja, ki se jih morda potihoma oklepava; in se prepustiva toku življenja. Rekla bi, da gre njej pri prepuščanju sicer dosti bolje, kot meni, saj se jaz pod pritiskom strahov in enormnih pričakovanj, ki sem jih med odraščanjem ponotranjila, že odkar pomnim, dajem s krčem fiksnih idej. A življenje me čez vsak padec, preizkušnjo, bolečino uči, da bo huje, če bom trdoglava in neprilagodljiva. Zato spuščam, prepuščam in se učim dovoliti, da me vodi nekaj večjega od mene.
Besede ujameva za rep in jih z vseh štirih smeri neba prilepiva v moj dnevnik. Nastane namera v enem dolgem stavku. Zapiševa jo skupaj – jaz polovico, drugo polovico Anja. Potem odpreva magični proces, ki je samo najin. Ki ni za nikogaršnja ušesa ali oči. Izgubiva občutek za čas in se v polno prisotnost vrneva, ko je nebo že posejano z zvezami. Zlekneva se na tla in se v tišini ter popolni milini zazreva v nebesni svod. Tam, pod ljubljanskim nebom, ko je moje telo popolnoma sproščeno, um pretočen in misli umirjene, me obiščejo besede elementa vode.
“Bodi kot voda. Samosvoja, a povsem prilagodljiva. Bodi kot voda, ki vedno najde pot čez vse prepreke, da se izlije do oceana, kamor je namenjena. Nikoli na enem mestu, a včasih prav lenobno počasna, drugič drveča čez brzice. Bodi kot voda, ki obišče cel svet, se iz rek pretoči v morja, obišče podzemlja in se z dežjem spet vrne poljubljat domačo zemljo. Mila, a močna; negovalna, a hkrati destruktivna, ko je to treba; ženska. Ja, voda je ženska in ženska je voda. Bodi kot voda, spreminjajočih se oblik in agregatnih stanj, preoblikovalka površij in nikoli vzvratnega koraka. Bodi kot voda. Pretočna, pripravljena na vse ovinke in vedno pri volji za še en krog. Bodi kot voda.”
Bodi kot voda.
Bodi kot voda.
Bodi voda.
