Stojim v vrsti na pošti. Prevzeti moram paket in klasično se mi mudi naprej. Pred menoj je še šest ljudi, za katere se zdi, da se na smrt dolgočasijo v čakanju na prosto okence. Gospe za stekli nikamor ne hitijo in umirjeno opravljajo svoje delo. Nervoza čakanja v vrsti se spreminja v nepotrpežljivost, pospremljeno z globokimi izdihi in prvimi kapljicami potu nad zgornjo ustnico. Da bi se zamotila, odskrolam na Instagram in se naslajam na videih naprednih handstand-ov. Vame se zažre tisti trdovraten občutek, da nisem dovolj konsistenta v svoji praksi stoj, pa da se ne trudim dovolj in da vse skupaj že predolgo traja. Ko sem končno na vrsti za prevzem paketa, so moje misli že čisto drugje – hitim se mentalno bičat, zakaj rednim treningom ne dodam še drugega dnevnega treninga stoj. Živa, za boga?! Dva treninga na dan?! Pa kaj hočeš, da ti zapestja zarustajo?!
Patience, my love, patience. Potrpežljivost je ljubezen. Ohja, sploh pri telesu ničesar ne moreš prehiteti. Oh, believe me, I tried. Prehitevati sem hotela samo sebe po levi in po desni. Vse, kar sem si s tem pridelala, so poškodbe, pogled v izgorelost, izgubo vsega veselja, razcepljen karakter in razreščene odnose. Ne, ne splača se mi prehitevati. Bližnjice so v resnici daljšnjice.
Potrpežljivost je ljubezen. Potrpežljivost do procesov svojega telesa. Do časa, ki ga telo potrebuje, da osvoji nov gibalni vzorec. Časa za obnovo po treningu. Časa, ki je potreben za preoblikovanje konstitucije. Večino časa telo počiva in če mu ne nameniš dovolj potrpežljivosti in razumevanja njegovih procesov, se bo slej kot prej začelo krušiti kot klif nad Strunjanom.
Potrpežljivost je ljubezen. Potrpežljivost do svojih kreacij, procesa učenja, piljenja svojih talentov. Časa, ki ga slika potrebuje, da se posuši; pa pesem, da se prave besede zložijo skupaj; in zgodbe, ki se sproti razkriva – počasi, počasi, počasi. Če v procesu ustvarjanja pozabiš na potrpežljivost, samo hitiš k nečemu, kar ti nikoli ne prinaša radosti. Vzgajaj, zalivaj, hrani potrpežljivost do sebe in dovoli, da te čas izoblikuje.
Potrpežljivost je ljubezen. Potrpežljivost do sočloveka, ki gre skozi svoje procese. Čeprav ti veš, kaj bi prijatelj moral storiti, da bi mu šlo bolje, se nimaš pravice vmešavati v njegovo čustvovanje in časovnico. Potrpežljivost gradi prijateljstva in celi rane. Odnosi, ki ne premorejo ogromno potrpežljivosti in sprejemanja, prinašajo zgolj frustracijo. Ko imaš nekoga resnično rad, ga nikamor ne priganjaš v njegovi rasti. Potrpežljivo ga spremljaš korak za korakom in mu dovoliš, da sam najde svojo pot – pa četudi to včasih pomeni, da skrene v začaran gozd.
Potrpežljivost je ljubezen.
Potrpežljivost do sebe je spoštovanje sebe.
Potrpežljivost do svojih telesnih procesov gradi zaupanje telesa vate – tako se s telesom nehata kregati in začneta sodelovati.
Potrpežljivost do sočloveka ustvarja prostor za ljubezen.
Potrpežljivost do kariere prinaša možnost uživanja po poti uspeha.
Potrpežljivost do psa med vzgojo splete tesen stik in doživljenjsko zaupanje teh kosmatih bitij, ki nam popestrijo vsakdan in prinašajo brezpogojno zvestobo.
Potrpežljivost do življenja je zavedanje, da ima vsaka stvar svoj sveti čas.
Potrpežljivost je ljubezen.
In ljubezen je potrpežljivost.
Najprej do sebe. Potem do drugih. In nazadnje do vseh bitij, pojavov in idej.
Potrpežljivost.
