Iz folije slečem sveže slikarsko platno. Največje do sedaj. Z vsako naslednjo sliko se mi prejšnja platna zdijo premajhna in vleče me v vedno večje formate. V artistični zamaknjenosti, z zvoki Parra For Cuva, mojega najljubšega electro artista v ozadju, pokleknem k platnu in prva kapljica barve se dotakne beline. Kaj hitro zdrsnem v flow, kjer ne vem več natačno, kaj počnem. Čopiči se premikajo po kanvasu, moje roke mešajo barve in rišejo oblike. Po kakšni uri, dveh, ko je prvi sloj nanesen in voda teče čez vse robove okvirja, se zazrem v naslikano izraznost pred seboj. Priprem oči in se odločam, kaj si slika želi postati. Pojma nimam. Zaenkrat potrebuje sušenje in kakšni dve prespani noči.
Mine teden dni. Še kar zrem v tisti prvi sloj, ki mi ni všeč. Ne da mi miru. Analiziram barve, preučujem kompozicijo, našilim ušesa v upanju na vodstvo, kam naprej. Vizija se počasi začne izrisovati in jaz večer za večerom klečim ob sliki na tleh stanovanja, ki se spreminja v pobarvanko. Zjutraj me vrže iz postelje, poletim k sliki in gledam, kaj se je ponoči zgodilo z njo. Blaznim. Ne razumem, kaj ta slika hoče od mene. Nič ne deluje. Nič ni očesu prijetno. Ima me, da bi razrezala cel kanvas in se delala, da se ta polomija ni zgodila. A slika me še kar vabi, večer za večerom, k študiju odtenkov in potrpežljivemu preizkušanju meja ekspresivnosti. Naposled, po kakšnih dveh, treh tednih, končno začne kazati svoj pravi obraz. Podarim ji prvi nasmeh, “Ooo, heyla, lepotica! Pa si mi vendarle pokazala, kdo si želiš biti.”
Med dolgimi večeri, ko me je hrbet že pošteno bolel od sklanjanja nad nekaj, kar sem začasno imenovala “katastrofa” – celo taka katastrofa, da sem njene fotke premaknila v album skritih slik na telefonu – tuhtam še o pojavnosti na družbenih omrežjih in nasploh v svetu. Prešine me misel, kako bi Instagram skupnost gledala name in na moje ustvarjanje, če bi objavila cel proces nastajanja slike, ki je bil 80% časa vse prej kot očesu prijeten. Zavem se, da ljudi ne zanima moj “struggle”, zanima jih končni rezultat. Primem za to nit misli in jo vlečem iz klobčiča vse dlje in dlje.
Ugledam kup razpletene preje misli in v tej zmešnjavi prepoznam nič kaj spodbudno resnico. So stvari, za katere ljudem ni mar. So stvari, ki jih ne vidimo in za katere nas prav zares ne briga. In s tem moramo biti ustvarjalci pomirjeni. Ne iščemo resnice, kadar je ta kot temna, lepljiva gmota. Instagrama ne zanima, zakaj se včasih počutim “like a fraud”; kakšna so moji objokani dnevi, kadar name leže obup; na spletu ne držimo prostora sočloveku, ki je na dnu; ne briga nas glasbenik, ki se muči z novim instrumentom in fuša po dolgem in počez; svoje pozornosti ne namenjamo slikarju, ki objavi sliko, za katero prizna, da mu ni všeč. Ne, na spletu ne iščemo resnice, marveč vrhunce zgodb.
Zdi se, da imajo o svoji bolečini pravico govoriti zgolj zmagovalci. Da ima smisel osvetliti težavnost procesa šele, kadar si že na drugi strani. Zdi se, da se zagledamo zgolj v uspešne, samozavestne, prodorne posameznike. In četudi so ti isti ljudje hkrati najbolj ranljivi, zdrobljeni, nesigurni, bomo v njih vsakič znova iskali postavljeno persono.
Kratko malo – govorimo o avtentičnosti, pa je v resnici nočemo. Tudi sama sem tega ravno toliko “kriva”, kot kdorkoli drug. Kažem zgolj tiste dele svoje biti, s katerimi sem pomirjena; objavljam dela, ki so mi všeč; ne pisnem besedice o melanholiji, kadar sem v njenem objemu; in z vsem tem ustvarjam pojavnost, ki je le delno avtentična. Zakaj? Ker vem, da spletu in svetu ne gre pokazati vsega, ko si v ranjivosti. Nočemo še problemov drugih ljudi, ker imamo že svojih dovolj. Hočemo navdihujoče zgodbe o preplezanih skalah – pa ne takrat, ko visiš na štriku sredi previsa, marveč takrat, ko si že vpel vrh plezalne smeri.
Pritisk je ogromen. Včasih neobvladljiv. In ta kovanec ima dve plati. Na eni strani nas ustvarjanje (spletne) prezence dela bolj zavedne, potrpežljive in močnejše. A, če obrneš kovanec, na drugi strani ta ista snov ustvarja narcisoidne, zlagane nastopače. Con players. Sfiltrirane, sfotošopirane, na pol človeške individuume. “Flip the coin!” si prigovarjam, kadar me vse skupaj tako razjezi, da zavijam z očmi. “Flip the coin.” Ljudje nočejo resnice, hočejo zgodbe. Navdihujoče zgodbe. In ustvarjaš jih, ko se sprehajaš mimo senc. Vsakič znova. “Flip the coin.”
