Priznam. Prva sem, ki jo zelo rada premami obsesija po izboljševanju, popravljanju, produktivnosti, fokusu, napredku, vedno novih ciljih in izzivih. Vsake toliko pa se ustavim, ker se mi že bruha od vseh teh mini stvari, s katerimi si ves čas belim glavo in razmišljam o tem, kaj vse je še za izpopolniti, doseči, spremeniti. A lahko samo “sem”? Lahko samo obstajam? V točno tem formatu, v katerem živim danes? S točno takim lajfom, kakršen izgleda danes? Je lahko to, kar že je, dovolj dobro? Se lahko pomirim z obstoječim in se brez pretirane navezanosti podajam naprej? Če sem s to realnostjo živela do danes, le zakaj potem ne bi bila dovolj dobra tudi kot ideja prihodnosti?
Ozrem se naokrog in katerokoli industrijo pogledam, vse od fitnesa, do izobrazbe, pa duhovnosti in turizma – vsa komunikacija bazira na predpostavki, da z nami, z našimi telesi, življenji, vsakdanom, trenutno nekaj ni okej. Da je tam vedno še ena stopnička, ki čaka na naš commitment, motivacijo, vložek, pozornost. Da se vedno da kaj izboljšati, kaj spremeniti, najti nove ambicije in cilje. S tem je sicer vse lepo in prav – ljudje pač radi stremimo k napredku. A dozdeva se mi, da je izhodiščna točka, prepričanje, s katerega zremo v napredek prihodnosti, odločilna za naše počutje.
Če ti odkrito odgovorim, kakšna je moja vizija prihodnosti, pa o čem sanjam in česa si želim, ti na to, navidez enostavno vprašanje, lahko odgovarjam celo uro v kosu, brez prestanka. Toliko stvari je, ki me zanimajo, ki bi jih rada počela, znala, imela, doživela. In če se zataknem v te predstave, kaj hitro padem v frustracijo, ker vsega tega pač še ni. In morda tega tudi nikoli ne bo. Potem pogledam na svoje današnje bivanje in zazdi se mi, kot da je, v primerjavi s tistim sanjskim, vse brezveze. Odlično izhodišče za nezadovoljstvo, kajne?
Pred nekaj meseci sem uradno “obupala nad svojimi sanjami”. Sliši se dramatično. Prišlo je kot olajšanje. Zavedanje, da se odpovedujem izključno ciljem, ambicijam, končnim rezultatom. Obrdžim pa vse početje, ki mi je ljubo. Ostajam na poti, ki me je poklicala, a me ne zanima več, kako hitro bom dosegla cilj – ker cilja zares ni več. Pa tudi mudi se mi ne nikamor.
Kadar je vse fino, si radi najdemo nove izzive ali pa si namislimo probleme. Po velikosti težav, s kakršnimi se ljudje srečujejo, vidiš, na čem so dejansko pripravljeni delovati. Če je tvoj največji problem v lajfu ta, da imaš prve gubice ali nekaj centimetrov belly jelly-ja preveč, potem je že skrajni čas, da si najdeš nek bolj koristen izziv za svoje možgančke. Kadar se ukvarjamo z napačnimi težavami, zgolj izgubljamo dragoceno življenjsko energijo, ki bi jo lahko usmerili v samozdravljenje, prakse umirjanja, v kreativo ali odnose z ljudmi. Na koncu dne se nam čisto zares ne splača ukvarjati z izmišljenimi problemi ali tako imenovanimi “lepotnimi težavicami”.
Odpovedala sem se delom sanj, na katere nimam vpliva.
Doumela sem, da ni ničesar, za kar bi morala biti ambiciozna – ker me prave stvari vedno najdejo in jim ne morem uiti. Čemu torej sploh ambicije? Če sprejmem povabila radovednosti, lahko dosežem vse, brez, da se ambiciozno zapletam v končne izide svojih iluzij.
Pomirjena sem z življenjem, kakršnega živim danes.
Pomirjena sem s telesom, kakršnega imam danes.
Pomirjena sem s kariero, kakršna je videti danes.
Pomirjena sem z ritmom bivanja, kakor teče danes.
Pomirjena sem sama s seboj, kakršna sem danes.
There’s nothing to be ambitious for. Morda se mi bodo nekatere sanje uresničile, druge pa ne. In vse to je okej. Če sem uspela zadovoljno preživeti do danes, brez ne-vem-česa-vsega, bom lahko tudi jutri. Pa pojutrišnjem. In dan zatem.
S pomirjenostjo zrem v prihodnost in se predajam sedanjosti. Razumem, da se vedno ves čas vse spreminja. In z nepredvidljivim tokom sprememb sem pomirjena. Življenje mi samo na pot prinaša prave izzive in priložnosti, zato si jaz lahko oddahnem in s svobodo v srcu sprejmem, vse, kar prihaja.
