Tvoj format telesa je pravšnji zate

Izhajam iz družine, kjer je telo vedno veljalo za sveti prostor. Vzgojena sem bila v pozitivnem pogledu na gibanje, spreminjanje, staranje. Spomnim se, kako se je oče rad pošalil na račun preveč zafnanih žensk, ker je videl preko mask v neisgurno bit. Pri nas doma je bila vedno cenjena naravna lepota, raznolikost naših obrazov in specifike naših teles. Mama nas je, vse tri hčere, tudi na precej zavesten način podučila o svetosti ženskega telesa in kako ravnati z njim. Nobenega “body shaming-a”, nobenega štetja kalorij, nobenih pritiskov – le dokaj zdrav življenjski slog. Zelenjava s tržnice, doma kuhana hrana, za vikend hribi ali tekme, čez teden sem vsak dan trenirala gimnastiko in se s kolesom fjakarila gor in dol. Dovoljeno mi je bilo biti fantovska in dekliška hkrati, imeti vse mogoče frizure in nositi majčke na popek. No, mami je znorela samo takrat, ko sem sredi zime hotela v mini krilcu na šolski ples – brez žab, seveda.

Navkljub privzgojeni pozitivni podobi me je kultura, ki sem jo pobrala sploh ne vem kje, še pred puberteto spakirala v predalček “not good enough”. Kaj hitro sem ugotovila, da je biti zadovoljen s svojim telesom v svetu nekaj, česar se pač ne počne. Da večina ljudi ves čas rajši išče napake in možnosti za preobražanje teles, lepšanje obrazov, spreminjanje tistega, kar nam je bilo naravno dano. Kot, da napak v našem videzu nikoli ne zmanjka in če jih ne iščeš in aktivno odpravljaš, s tabo ni vse okej.

Načini, kako si ne dovolimo biti zgolj ljudje, so zelo pretkani – vse od gonje za popolnim telesom (kar je misija nemogoče), ravno pravšnjimi ličili (trend pa se vsak teden obrne na glavo), do skubljenja vseh dlak (še tistih, ki niti zrasle še niso); pa neupravičene jeze do mišic, ker še ne zmorejo tistega, kar smo si zamislili; in “bohnedaj” spreminjanja kože z leti; pa še in še in še in še. Nikad faking kraja!

Vsa ta blodnja me je v letih odraščanja peljala čez marsikatero trpljenje, sramovanje svojih oblin, neumorno gnanje v pretežke telesne izzive. Dokler nisem zares vklopila svoje krasne glave, ki na mojem vratu ne sedi zgolj zato, da se prikupno smehlja in opleta z neukrotljivo ridžavo grivo. Globlje, kot sem razmišljala o naših odnosih do teles, bolj se mi je vse skupaj zdelo tragi-komično. 

Naša telesa, naša ljuba, čudovita, nepopolno popolna telesa, so točno takšna, kakršna morajo biti. Ob predpostavki, da zase lepo skrbiš, veliko migaš in imaš poštimane osnove – hrana, spanje, higiena, trening – je tvoje telo z namenom kakršno je. Nimamo vsi enakih predispozicij, nalog v svetu in posledično tudi teles ne. Nekateri za izpolnjevanje svojega tako imenovanega “poslanstva” potrebujejo simetrične obraze, drugi dolge noge, tretji oblinaste bokce, četrti močne prste, peti majhne oči, šesti skodrane lase, … The list goes on. In ja, tudi vse disfunkcije, ki jih imamo, so del naše poti in del izkušnje biti človek. Svoja ljuba, 10x poškodovana kolena, sem včasih hotela zamenjati s čim drugim – pa sem doumela, da se moja moč skriva ravno v njih. Vsak svoj križ nosi in svojega ne zamenjam za tujega. Seveda to ne pomeni, da sediš križem rok in si zgolj pasiven opazovalec vseh sprememb, ki se čez življenje dogajajo v tebi. Le razumi, da kakršnegakoli “popravljanja” se lotevaš, naj to prihaja z mesta ljubezni do telesa – ne pa iz želje po spreminjanju iz nespoštovanja.

V enih od zelo globokih meditativnih stanj se mi je zložila slika, zakaj potrebujem točno takšne telesne specifike, kot jih imam. Sprejela sem svojo vlogo in nalogo v svetu in uvidela, da moje telo, moja prezenca, moja energija – vsi sovpadajo s tem, kdor mi je namenjeno biti. 

In če zares pomisliš – s kakšno pravico si drzneš nespoštovati svoje telo? To bitje, ki 24/7 počne vse, da bi bil/a ti okej? Ki je tvoj najbolj zvesti prijatelj in tvoj dom hkrati? Dokler nam nekaj ne gre narobe, običajno sploh ne vemo, kako zelo bogati smo že zgolj zato, ker imamo bolj ali manj zdravo telo. Dve roki, na vsaki po pet prstov; dve nogi, s stopali in vsemi prsti vred; pa bistro glavo in delujoče čisto vse notranje organe. Vsakič, ko sem zbolela ali se poškodovala, sem v joku prigovarjala svojemu telesu, da si želim biti bolj prijazna in ljubeča do njega. Se mu zahvaljevala, ker se ves čas tako zelo trudi zame. In ga spraševala, kako ga še lahko podprem, da bo okej.

Zavrgla sem vso krutost do svojega mesa in kosti. Obožujem svoje telo točno takšno, kakršno je. V nekaterih pogledih nepravilno in poškodovano. V drugih pogledih popolno in inteligentno. Samo moje telo je tisto, ki me nosi po svetu, čez izkušnje. Z njim ter v njem občutim vse, kar se na tem svetu občutiti da – od ljubečega dotika, do slastne hrane in hedonističnega dremeža. A vse to si dovoliš občutiti šele, ko se zares sprejmeš. Ko doumeš, da je tvoje telo največje darilo, kar ga boš kadarkoli dobil/a. Zato ga rajši neguj, kot kaznuj. Ker ono je edino, ki te brezpogojno sprejema.

Tvoj format telesa je pravšnji zate. In tvoje telo že celo življenje čaka, da ga vendarle prepoznaš. Da se vrneš domov. Upam, da bo ta dan danes.

Poslušaj to zgodbo v obliki podkasta. Podkast nosi ime “Zapisi iz dnevnika”.

Zgodbe v nabiralniku

Da ne zamudiš katere izmed zgodb, se prijavi v mojo mailing bazo preko spodnjega obrazca. Vsak dan ti bom v nabiralnik dostavila svež zapis iz dnevnika.

*S prijavo se strinjaš, da si dodan/a v bazo email prejemnikov. Brez skrbi, nobenega spama, emailov tretjih podjetij in druge navlake.  Samo vsebina, vezana na spletno stran Živa Gia. Varovanje zasebnosti

Fajn stvari se deli

Eeej, res bom vesela, če podpreš nastajanje projekta tako, da zgodbe deliš, se pofočkaš na mojem Instagram profilu ali pa kako drugače razširiš besedo o tistoč zgodbah.

heyla@giaziva.si