Brala sem, da lahko čisto vse občutke in čustva v telesu razdelimo na dve krovni kategoriji. Če vsak filing, ki vznikne v tvoji biti pozorno opazuješ in greš globje in globje vanj, opaziš, da se bolj ali manj počutiš odprto ali zaprto. Tako imenovana “pozitivna” čustva, nam dajejo filing ekspanzije, odprtosti. Na drugem koncu iste palice so čustva s predznakom “negativna”, ki nam dajejo filing kontrakcije, zaprtosti.
Kadar se počutiš okej, v svet zreš radovedno, tvoje zaznave so odprte, vodi te raziskovanje, preizkušanje – pristna življenjska energija, torej. Kadar nisi okej, se skrčiš, zakrčiš kot prsti na mrazu. Vodi te strah, želiš si umika, ne počutiš se varno in deluješ bolj iz preživetvenih mehanizmov.
Povprečna odrasla oseba naj bi dnevno sprejela 35.000 odločitev! Holly fuck, to je čisto preveč, da bi jih zmogli sprocesirati razumsko in na nivoji zavesti. Večina se jih torej odvija nezavedno. In vsaka izmed njih je sprejeta kot enostaven klik na stikalo – v temi ali pa s prižgano lučjo. Iz kontrakcije ali ekspanzije. Iz strahu ali radovednosti.
Čeprav si želimo, da bi lahko sprejemali odločitve kar se da zavestno in se večino časa počutili okej, veselo, zadovoljno, v poziciji moči; pa se ne zmoremo regulirati več tisočkrat dnevno. Če se nam uspe “naštelati” vsaj 10x dnevno, je že to ogromen uspeh. Mogoče, mogoče pa obstaja mehanizem, ki je kot strojevodja in diktira tudi naravnanost mnogih drugih odločitev. Poleg vseh naših nezavednih mehanizmov, ki nas včasih ščitijo, spet drugič sabotirajo, ima gotovo velik vpliv na naš vsakdan navigacija, ki si jo nastavljamo z odgovorm na vprašanje, kaj je tisto, kar zares zasledujemo.
Ne, da bi sploh dojeli, pogosto delujemo pod pretvezo pozitivne naravnanosti, v resnici pa nas vodi strah. In oglaševanje vse skupaj še podpihuje. Če na primer treniraš zato, da bi bil/a bolj privlačnega videza, se za tem v resnici skriva strah pred neprivlačnostjo. In ta je tisti, ki diktira celo tvojo izkušnjo treningov. Če gradiš kariero iz želje pred svobodo in finančno neodvisnostjo; hkrati pa se bojiš, da bi bil/a broke in ne bi imel/a časa zase; je gorivo za tvoje delovanje v resnici strah. Potrebuješ še kakšen primer zakamufliranega strahu, ki je glavni akter našega delovanja?
Precej daleč moraš že biti v “zero fucks given” mentaliteti, da se podaš v ustvarjanje, spremembe, delovanje, brez navezanosti na končne izide. In zgolj v tem kontekstu te v lasti ne drži nekaj, pred čimer bežiš. Zgolj, kadar večino časa preživimo v ekspanziji in z radovednostjo pristopamo do izzivov vsakdana, nehamo biti v krempljih scenarijev, pred katerimi smo prej bežali. V tem kontekstu radovednost pomeni tudi zavedanje, katere so možne posledice (tako pozitivne, kot negativne) in naša pomirjenost z njimi. Če sem recimo precej nevtralna do dejstva, da je 50-50 odstotkov možnosti, da nova slika uspe ali pa je kompletno skropucalo, potem lahko ustvarjam brez strahu. Seveda so v naših vsakdanjih življenjih tveganja večja, kot zgolj en neuporaben kanvas. A mentaliteta vendarle ostaja podobna.
Če sprejemaš odločitve in se lotevaš ustvarjanja iz stanja radovednosti, kjer si pripravljen/a sprejeti vse, kar pride v paketu, te ne bo vodil strah. Če pa se bojiš, da bi se zgodilo ravno obratno od tistega, kar zasleduješ, te v resnici v lastni drži ravno to, od česar bežiš.
Torej: Be careful what you wish for, cuz you just might get it.
Ta notrajnja naravnanost determinira naše celotno bivanje in izkušanje. Še vedno se vsak mesec sprašujem, s katerega mesta počnem nekatere stvari. Vsakič, ko se odločam za karierni premik ali nov izziv, vrednotim, kakšen je sistem v ozadju. Kateri mehanizem je v igri? Sem si zamislila nov projekt, ker bi rada po poti spoznala dele sebe in nekaj delila z ljudmi; ali ker imam preganjavico, da je že skrajni čas, da dam nekaj od sebe? Trikrat popravljam zgodbo, ker meni nekaj ne štima ali ker v ozadju sedi stric perfekcionist, ki klati same neumnosti o tem, kako bodo na pripoved gledali drugi?
Dolga je pot spuščanja vsega, kar nas drži v lasti. In ni nujno, da bomo kdaj sploh prispeli na ta “wanna be” cilj. Lahko pa se vsak dan opazuješ, s kakšnim narativom pod površjem se lotevaš stvari.
