Zapis bi lahko začela in zaključila že pri naslovu.
Obstajam.
Obstajam je trditev, je ugotovitev, je cela zgodba.
Obstajam.
Premetavam se po postelji in se v topi, a intenzivni bolečini zdramim vsakič, ko se v snu želim premakniti z boka na bok. Telo me še v spanju opominja, da obstajam znotraj njega – da sem morda celo na nek način ujeta v to obliko, ki sem jo privzela. In da se bo ono – telo, namreč, oglasilo, uprlo vsakič, ko nisem v poravnavi s svojim obstojem.
Znotraj svojih fizičnih organizmov, v vrvežu svojih življenj in le redkih trenutkih, utrganih za kontemplacijo, se zdi, da obstajamo zgolj v tej dimenziji časa in prostora. Sestavljeni iz oprijemljivosti mesa in kosti, poistoveteni z mislimi in čustvovanji današnjega dne. Kot, da je to vse, kdor smo, kar smo. Opredeljujejo nas odnosi, identificiramo se z vsem, kar smo prilepili na svoj veliki jaz.
V teh pobrkljanih zaznavah se včasih počutim kot kakšen dvorni norček, ki nastopa v zabavo gledalcem. Spet drugič me čez celotno telo spreleti slutnja, da v tej sceni nekaj ne štima. Če je moja zaznava dovolj prisotna in odprta, ta neopredeljiv občutek ujamem in se vanj potopim – sicer pa, kot preveč drugih sporočil, ki skejtajo čezme, tudi to izgine dalje v ocean podzavesti.
V pavzah med razmišljanjem, v trenutkih brez telefona na dlani, včasih zgolj z enim globokim vdihom, pride jasnost. Obstajam. Sem spiritualno bitje, ki si je izbralo človeško izkušnjo. Ne, ni obratno. Nisem človek z duhovno zaznavo, marveč bitje v zemeljskem telesu. In takrat se zavem, kaj ta moj “obstajam” zares pomeni.
Nikakor ne obstajam zgolj v tem, kar zmorem v tej sekundi videti z očmi, razumeti z umom, otipati s kožo. Obstajam, se prelivam, valujem čez vse prostore, oblike, časovne sisteme.
Obstajam v vsakem prostoru, ki sem ga kadarkoli obiskala.
Obstajam v življenju vsakogar, ki sem ga kdaj nagovorila, ga srečala, se mu nasmehnila.
Obstajam v vsaki sliki, besedi, platnu, ki sem ga kdaj ustvarila.
Obstajam v vsaki fotki, v katero je ujeta sekunda mojega bitja.
Obstajam v vsakem zvoku, ki sem ga kadarkoli zapela in še vedno vibrira nekje v večnosti.
Obstajam v vsakem srcu, ki sem ga poljubila, vsaki dlani, ki sem se je dotaknila.
Obstajam povsod.
Obstajam.
Pojma nimam, v kakšni obliki, s kakšnim namenom ali v kakšni energiji obstajam v tvojem življenju. A vem, da v njem obstajam in na to, kakšno mesto mi dodeljuješ, nimam vpliva. Se pa moja energija steka k tebi, ko ti pišem in tvoja k meni, ko me prebiraš, poslušaš, spuščaš v svoje polje zavesti.
Pa čemu sploh vsa ta, sicer poetično čudovita, a še vedno abstraktna filozofija? Oh, ljubo bitje. Težko bom povzela vso aplikativnost širine obstoja, se pa lahko potrudim.
Kadar gledam na svet s 100% zemeljskega vidika, je, kot bi si pred oči namestila rolice wc papirja, skozi katere zrem v možnosti življenja. Vse je logično in tako zelo poznano – če hočeš izpiliti svoje pisanje, moraš veliko brati, se moraš učiti, moraš vaditi, moraš, moram, morajo. Predvsem ta starokopitni “moraš”, ki hoče vedno garati in vse v življenju premakniti z lastnimi rokami, bi se že počasi lahko zradiral z obličja mojega osebnega vesolja.
Zaženem te rolice wc papirja z oči in kar zlepa vidim razgled, nebo, hribe, ptice. Bi rada izpilila svoje pisanje? Če obstajam, razpršena širom obstoja in je v moji energiji veliko več, kot v moji glavi, zakaj bi se potem naprezala z vedno istim načinom, polnim upora? Kaj pa, če bi najprej odmeditirala eno kitico ali oddremala za en vrtljaj urinega kazalca ali se morda celo – nezaslišano – sredi ponedeljkovega dne skrila v gozd, razmišljat o ničemer? V teh (ne)aktivnostih se moja naravnanost uskladi z vsemi izkušnjami, ki so mi na voljo, da iz njih črpam navdih in tiste prave informacije, ki jih potrebujem za pisanje zgodbe – ali za katerikoli drug življenjski izziv, ki me tistega lepega dne tare.
Tako se ženemo v znanje, iskanje pravih stvari zunaj nas, zrenje v metrike, obračanje številk, prisilno manifestacijo – da pozabljamo, da smo zares obstajali že v toliko formatih, da so nam navodila za naslednji korak vedno na voljo. Kako vem? Ker obstajam v njih. Ker ti obstajaš v njih. In preden se spet zaženem v novo delo, kot svinja v buče, se poskušam poravnati s svojim obstojem. Manj energije izgubim, če dovolim temu svojemu bitju, ki obstaja, da mi prinese prave stvari in mi sproti riše zemljevid poti, po kateri potem hodim – seveda s svojimi fizičnimi nogami in še vedno opravljam delo, kot vsak drug človek, s svojimi rokami.
Tako, kot rob tebe ni tvoja koža, tako možnosti tvojega delovanja niso zamejene zgolj z načini, v katere so te vzgojili. Naj ti obstoj tvojega bitja in širina vseh prostorov in izkušenj, ki jih že poznaš, razširi perspektivo na to, kaj vse še lahko. Kaj vse še smeš. In kako manj zamudno in naporno je lahko, kot si verjel/a do danes.
Maham v tvoj obstoj,
Živa
