Vstopim v krog ljudi. Odprta, kot vedno, s srcem na dlani. Zavedna sebe, svojega telesa, vloge v družbi. Prostor se kaj hitro napolni s pogovori, izmenjavo energij, skupinsko dinamiko. Obrnjena navzven s polno prisotnostjo srkam dogajanje iz okolice in razprtih dlani sprejemam plešoča bitja, ki vstopajo v moj svet. Potem zlepa ugotovim, da postajam utrujena, da se je v enem od stikov zgodilo preveliko zlivanje in mi je aktivno začela odtekati energija, kot bi se mi odprla rana, iz katere curlja kri.
V tem momentu se zavem, da sem spet pozabila zapreti svoj šotor. Naučena sem bila, da si zares za ljudi tam zgolj takrat, ko si popolnoma odprt. Ko padeš v njihove zgodbe in postaneš protagonist v njih. A to je še vedno naivno, nekoliko otroško delovanje. Šotor ima več plasti in ni treba, da zaprem vse. Lahko pa za začetek uporabim mrežo, ki kot sito na drugi strani drži mrčes – čeznjo pa še vedno lahko zrem v svet in komuniciram z okolico.
Postavljanje meja – ne zidov, marveč meja; je lekcija, ki se je učimo celo življenje. Tisti, bolj senzitivni, smo še toliko bolj dovzetni za pozabo o naši pravici do zaprtja svojih šotorov – energij svojega bitja. Korak dlje je razumeti, da se ljudje ne delimo na dobre in slabe, marveč imamo vsi svoje senčne in sonče plati. In da je treba včasih svoje polje zapreti celo pred nestabilnimi energijami ljudi, ki jih najbolj obožujemo. Nisem dobra prijateljica takrat, ko dovolim, da se drugo bitje nenadzorovano pretaka čezme; marveč takrat, ko znam hkrati poskrbeti zase in držati odprt prostor osebi na drugi strani. Nisem zaprta za doživljanje bitja, ki z menoj komunicira, če ostajam povezana s svojo resnico in jasno dojemam, kje so meje mojega telesa, mojega sveta, moje zaznave.
Hkrati ni prav nič produktivno, če padamo v zgodbe drugih in izgubljamo svoj steber integritete in prizemljenosti. Tako slep vodi slepega, ker smo se nezavedno odločili nametati pesek še v svoje, prej čisto jasne oči. Spajanje realnosti se dogaja na tako subtilnih nivojih, da jih nepozorni opazovalec ne zna opisati drugače, kot, da mu “nekaj ne sede”. Če te v pogovoru vrže v dramo, kot bi vstopil/a v telenovelo, potem veš, da je tvoja energija postala cocktail vsega možnega iz okolice in da je čas, da spet najdeš svoj steber.
Utrujenost, nemir, tesnoba, jeza, tečnoba – so moji pokazatelji, da sem pozabila zapreti svoj šotor; nase prevzela nekaj, kar sploh ni moje; ali da so bile moje meje prestopljene. Potem ima skupnost kar zlepa dvojen problem – svojega in še mojega, saj se vsa razštelana težje priklopim nazaj na svoj notranji mir. Moja vloga v družbi iz leta v leto postaja bolj jasna in opisujejo jo ljudje sami, ko mi izrekajo dobrodošlico v besedah svojih občutij. Pravijo, da se ob meni počutijo varne; da s seboj nosim nek mir, jasnost, prizemljenost. In hkrati ogromno zalogo kreativne, življenjske energije, ki jih priklopi na njihove lastne ustvarjalne potenciale ter jih opolnomoči. Vse to pa v enem samem tlesku izgine, kadar jaz nisem okej. In okej nisem takrat, ko puščam celotno svoje polje odprto za vse vplive iz okolja.
Šele terapevtka mi je pred letom dni razložila, da ljubezen za cvetenje potrebuje meje. Ko se igramo igre brez meja, se ne dotikamo več eden drugega, marveč kopljemo eden po drugem in se s tem ranimo. Ko pa se zavedam, kaj in kdo si ti in kaj in kdo sem jaz, lahko koža sreča kožo v nežnem, varnem, ljubečem dotiku. Celo naša bitja trenutno živijo ugnezdena znotraj teh fizičnih meja, imenovanih telesa. Kadar se razlivam čez vse kraje in prostore, zavestno potegnem energijo nazaj v svoje telo, svoj dom, da se strne v steber, iz katerega se lahko spet pomikam navzven v svet.
Zapiram svoj šotor. Zavestno, čim pogosteje. V širših okoljih, kjer se giblje ogromno bitij na avtopilotu, zaprem čim več slojev, sicer me kolektiva utrudi do te mere, da potrebujem dremež. V bližnjih odnosih zaprem le najtanjšo, prosojno mrežo, skozi katero se še vedno ustvarja svet po imenu “dvojina”. Še vedno sva dve osebi, ti in jaz. In s tem, ko razumeva, kje se končujem jaz in kje začenjaš ti, poskrbiva za zdravo zaznavo obeh.
