“Kaj boš pa ti, ko boš velika?” Hjooj, kakšno vprašanje je to?! Moj odgovor, ko sem bila še majhna, je bil kaj v stilu: “Muziko bom poslušala!”, “In čarala bom, ja, čarala!” ali pa “Cel svet bom videla!” in “Kupila si bom vse, kar si bom hotela!” ali kaj podobnega. Nikoli mi ni šlo v račun, kako to deluje – da si izbereš eno samo stvar in jo potem zasleduješ celo življenje. Danes pa razumem. Razumem, da smo si v prvi vrsti zelo različni. In še bolj razumem, da kreativci nikoli nimamo ene same stvari, ki jo strastno zasledujemo. Če se hočemo stlačiti v ta edninski model, je približno tako, kot bi si odrezali eno roko. Nekaj ne štima.
Največji karierni izzivi, s katerimi sem se srečevala, je bilo omejevanje, zamejevanje idej. To modrovanje o nišnosti, specializaciji in oklestenju svojega početja, me je spravljalo na rob depresije – dobesedno. Okej, strinjam se, da se je treba nekako definirati in si priti na jasno, kaj je tisto, kar svetu ponujaš. A, kot pravi Dan Koe, je čar ravno v unikatnem miksu raznolikih specifičnosti, ki vsakega od nas delajo posebnega, univerzalnega, samosvojega. Zato se včasih, ko me kdo vpraša, kaj počnem, pohecam, da: “I’m doing me – professionally!”
Na zadevo lahko pogledaš z več vidikov. Nek klasičen pogled, ki je vezan na sistem, v katerem so odraščali naši starši, je, da se pač ne znam odločiti za eno stvar. Doma so mi vedno govorili, da vse zajemam “s ta veliko žlico” in da tako ne bo šlo prav daleč. Well, look at me now – lajf mi pač servira ideje ne z žlico, ampak kar s šeflo!
Kolegica Darja, ki vsake toliko pošpega v mojo BaZi karto (to je kitajska astrologija), pravi, da je za moj idejni kaos odgovoren en aspekt, ki se mu reče “božanstvo posrednega vira” – če prav razumem, gre za nek kanal, čez katerega dobivam celo ploho idej – ves čas. Tudi Nina se strinja, da se že v astro karti vidi, ko ima nekdo tako nalogo v tem življenju, da pač mora početi veliko stvari – in da pri tem nima zares veliko “pravoglasanja”. Še bi lahko naštevala orodja, kot so HumanDesign in vede s celega sveta, pa bi vedno prišla nazaj na isto, kot intuitivno že zaznavam v sebi. Pač nisem narejena za eno stvar. Tako, kot še marsikdo izmed nas. Sicer pa – si predstavljaš, da bi cel lajf nosil/a samo en in isti model kavbojk? Pfff, kakšen dolgčas!
Moj pogled na vprašanje, zakaj me vleče toliko stvari, je en samosvoj miks. Včasih prav blaznim nad lajfom. Pošiljam ideje sedet v kot – ker me spravijo tako daleč, da hodim gor in dol po stanovanju in se glasno pogovarjam sama s sabo – kot kakšen zmešan filozof iz odrske predstave. Potem vsa izmučena padem v posteljo in glasno gunčam: “Pa kaj je meni tega treba?! A lahko malo miru, prosim?! Kaj hudiča naj z vsemi temi idejami in navodili lajfa?!”. Pa se spomnim svojih dveh resnic…
“It’s all about the story”. Življenje me je bogato obdarilo s talenti in vrlino pripovedovanja zgodb. Da lahko izkusim ogromno in potem svoje uvide predajam naprej – vsem okoli sebe. Nekaterim zato, ker se tako naučijo, kako stvari delujejo; drugim, ker nimajo možnosti izkusiti toliko stvari in jih lahko doživljajo čez opazovanje; tretjim, ker jih firbec matra in še nabirajo pogum za skok naprej.
Razumevanje, zakaj nekateri počnemo sto stvari, ki je še bolj v poravnavi z mojim bitjem, pa je sledeče. Zagotovo si že slišal/a, da nam življenje vedno nameni točno toliko izzivov in bolečine, kot smo je zmožni predelati, kajne? Ko se ob kakšni težki izkušnji ali tragičnem življenjskem obdobju sprašuješ, zakaj je lajf tako nepravičen s teboj in kaj klinca naj bi bilo zdaj tukaj dobrega, je v enem delu tebe tudi že vedenje, da boš preživel/a. Da nimaš druge, kot da preživiš. In v večini primerov čas res zaceli rane. Ti pa se enkrat iz prihodnosti ozreš nazaj v preteklost in doumeš, da si ravno zaradi te preizkušnje zrasel / zrasla v velikana. Mislim, da se podobna stvar dogaja tudi s pozitivnimi izzivi, strastmi, talenti, nalogami, ki jih imamo. Življenje nam vrže točno toliko idej, kot smo jih zmožni uresničiti. V žepu nosimo točno toliko talentov, kot jih potrebujemo, da uresičujemo zamisli, ki smo jih prišli udejanjati. Na pot nam je postavljenih točno toliko priložnosti, kot jih zmoremo videti.
Ne glede na to ali gre za veder ali žalosten izziv, sta oba del istega kovanca. In v tebi (ali pa v tvoji astro karti, hihi) že počiva vse, kar potrebuješ, da se iz semena razviješ v točno takšno cvetlico, kot ti je namenjeno biti. Zatorej – če te radovednost žene na sto strani, se ne omejuj. Le nauči se delati s to zmešnjavo. Hja, vem – problem nastane, ko se je treba predstaviti svetu. Ko nimaš pojma, kaj bi najprej izpostavil/a. Ali pa, kaj bi napisal/a v svoj Instagram bio opis. Tukaj se spet vračamo nazaj k jasnosti in nišnosti. Počneš lahko vse, kar te kliče. Je pa fino, če si sestaviš neko prioritetno lestvico – kdo si kot arhetip (oziroma osebni brand) in katere so na primer 3 glavne stvari, s katerimi se pozicioniraš v svetu in na spletu. Vse ostalo lahko še vedno dodaš v portfolio ali herbarij idej – a ne na zmagovalne stopničke. Moje 3 glavne stvari so na primer: pripovedovanje zgodb, slikanje abstraktov, delo s kreativci. Pa že znotraj vsake od teh treh definicij je še kar nekaj podzvrsti in alinej mojega početja. A tako vsaj vem, čemu dajati prednost in kaj lahko še malce počaka.
In še en profi nasvet – predvsem veliko spi! Če ti možgančki delajo tako intenzivno, kot meni, potem potrebuješ 8 ur spanja “po tamalem”.
Pa lahko noč!😉
