Tam okoli desetega leta starosti je v meni prvič vzniknila resna želja po pisanju. Zazdelo se mi je, da ne obstaja lepši svet, kot vzporedne realnosti v knjigah, pripovedih, pesmih, filmih. Vseeno mi je bilo za format, vlekla me je zgodba. Zato sem brala in pisala. Pa hodila v gledališče in nastopala v teatru. Predčasno sem prebrala vse bralne značke in celo gimnazijo eseje pisala še sošolcem. Lahko bi rekla, da je bil to moj prvi freelance šiht – prodajala sem spise za filozofijo tistim, ki se jim zanje ni ljubilo potruditi. Nekje sredi prvega letnika študija primerjalne književnosti pa je dvom prvič postal glasnejši od navdiha. Nekje po poti sem pobrala sporočilo, da so bile najboljše stvari že ustvarjene in da lahko berem in študiram vsak dan naslednjih pet let, pa ne bom nikoli do kolen segla komurkoli vrednemu prebiranja.
Pospravim sanje nekam na knjižno polico, pustim študij in sprejmem laž za resnico – pisateljica pač ne bom. Ker je bilo že vse povedano. In ker moj domišljijski svet očitno ni dovolj bogat ali izkušen za izmišljanje karakterjev. Če me spremljaš dovolj dolgo, ni treba dvakrat ugibati, da se ti je vsaj enkrat porodila ideja, da bi “ta Živa morala pisati knjige.” Vsak teden od okolice dobim ne več zgolj nežno povabilo, marveč že skorajda ukaz, “Živa, pa daj napiši že knjigo!” In enkrat mi je prijateljica rekla celo, da če pa jaz dvomim vase in v svoje sposobnosti, da kako naj s tem živijo vsi tisti, ki me zaznavajo kot vodjo in stabilno ustvarjalko, h kateri pogledujejo za navdih in podporo. Še kako prav je imela.
Po letih in letih v poslu, katerega del je poučevanje copywritinga in storytellinga, se spet ujamem v iste stavke – le, da tokrat z druge pozicije: “Pa saj sem ljudem že vse povedala. Kaj novega naj jim še dam? Vse je bilo že napisano, vse stokrat prežvečeno.”
Pobližje in globlje kot spoznavam filozofijo, življenjske resnice in duhovnost, bolj mi je jasno, da so bile vse osnove, trdni temelji že postavljeni pred tisočletji. Vse tehnike, knjige in ugotovitve, ki jih formiramo danes, so dejansko že bile “odkrite”, ubesedene. Povedali si nismo nič novega – a zdi se, da še vedno potujemo čez identične procese, kot naši predniki.
“Why even bother?” sprašuje glasek v meni. Zakaj bi se sploh trudila z nečim, kar je bilo že povedano? Zakaj bi razlagala stvari, ki so že na voljo? Zakaj bi ustvarjala dela, ki morda ne bodo spremenila ničesar? Zakaj? Zato, ker lahko zgolj jaz povem, ustvarim, napišem, skanaliziram stvari tako, kot to znam jaz. Ni fora v boljše, slabše, drugače. Fora je v “tako, kot znam jaz”. Skozi moje oči, moj čustven sistem, mojo percepcijo domišljije. Če bi se vsakdo podredil dvomečim notranjim kritikom, ne bi zares skoraj nihče več ustvarjal – vsaj v klasičnem kontekstu, izven tehnologije in znanosti, ne. In kakšna enormna škoda je to za posameznika in svet hkrati!
Več kot očitno je, da potrebujemo dnevne opomnike na stvari, ki so nam pomembne. Če bi v državi samo ena oseba imela recimo monopol nad meditativnimi tehnikami, bi ta pristop ustrezal le peščici ljudi. Vsi drugi pa bi ostajali iščoč glas, pristop, usmeritev, ki bi nagovorila našo specifično situacijo in izraznost. Nismo vsi za vse in morda lahko prav tvoj izbor besed nekoga premakne bolj, kot Seneca, Buddha in Rowlingova hkrati! Če se ne izraziš skozi tisto, kar te kliče, zavračaš talent, ki ti je bil dan; in pot, ki te je izbrala. Na koncu dne se nikoli ne gre zate, marveč za skupnost.
Poglejva na stvar z druge perspektive – če ti nekaj ne da miru; če kar ne moreš pozabiti na idejo o pisanju, igranju, postavljanju biznisa, grajenju branda, ali čemerkoli drugem; potem je to nekaj, kar je izbralo tebe – in pri tem nimaš prav veliko svobodne izbire. Na tebi pa seveda je, kaj s temi povabili, impulzi storiš. In če dovoliš, da te prekrijejo plasti izpraševanja, je približno enako, kot bi verjel/a, da so tvoji talenti napake vesolja. Da je vse skupaj narejeno “by mistake”, ne pa “by design”. Jeben lajf je tisti, kjer se nimaš na kaj nasloniti. Kjer verjameš bolj v posebne izbrance, kot pa v vodstvo, ki te usmerja vsak dan. Vseeno je, če je bilo vse že povedano – kajti zgolj ti lahko ustvariš stvari, kot jih znaš ti!
Sploh pa mi gre blazno na živce mentaliteta, da bi morali biti najboljši ali nekaj posebnega. Kaj, če bi rajši stremeli k temu, da bi bili “the only ones” – edini v svoji izraznosti? Ker točno to postanemo, ko razvijamo svoj glas, pilimo svoje talente in kot kolaž skupaj zlagamo mešanico naučenega in občutenega.
Naj bodo tvoji dnevi samosvoj kolaž tvoje energije, izraznosti, talentov. Če ne zaradi tebe, pa zaradi skupnosti. Maš to! Sam greš!
