Vsi, ampak res čisto vsi, se večkrat v življenju priklatimo do istega križišča. Na razpotju sta označeni dve poti – kot v hribih, kjer greš lahko levo na en vrh, desno na drugega. Običajno je en označen s krajšim predvidenim trajanjem hoje, kot drugi.
Vozlišče idej, na katerem stojimo, nas sprašuje ali bomo sledili denarju ali nečemu drugemu, čemur bi se dalo reči srce, poslanstvo, ustvarjanje. Obe poti sta si enakovredni. Nobena ni ultimativno prava ali napačna, saj gre za individualno odločitev.
Zavedanje, ki se mi ob tem poraja je, da vedno izberemo stvar, ki jo najbolj potrebujemo za doseganje tistega, kar si globko v sebi želimo. Cilji nekaterih pač zahtevajo veliko občutka varnosti ali pa finančno zaledje, zatorej izberejo to pot. Te običajno navdih sreča po poti. Vrhovi drugih pa so prežeti z energijo čiste kreative, ki je ne morejo ignorirati. Na tej poti seveda srečaš tudi denar, kot bi na prvi poti srečal kreativo. Le vrstni red je drugačen. Fino pa je, da veš, kaj primarno zasleduješ ter da prepoznaš, kdaj si prispel na cilj. V nasprotnem primeru boš, kot Oshotova karta z imenom “Shizofrenija”, na kateri je upodobljen človek, ki visi med dvema kockama in se ju oklepa z zadnjimi močmi – ene s prsti na rokah, druge s prsti na nogah. V tej razpetosti ves čas razmišljamo, ali je čas, da spustimo najprej roke in pademo na noge, ali naj spustimo noge in pademo na glavo. Ugotavljanja shizofreničnega mentala ne pripeljejo nikamor in rešitev je samo ena – da spustiš na obeh koncih hkrati. Če ne veš, kam greš in katero pot si izbral, boš ujet v spirali shizofreničnega nihanja.
Neštetokrat sem skušala spremeniti koordinate svoje navigacije in se vsaj enkrat za spremembo odpraviti po poti denarja. Pa ne gre. Ta zmešana, barvita, raztreščena, zaraščena, izmuzljiva pot kreative me je še vsakič, kot magnet, potegnila k sebi. Zato sem se že davno tega sprijaznila z dejstvom, da bom na vsakem križišču izbrala ustvarjanje pred varnostjo. In po teh kozjih stezicah sem se naučila tudi lekcije o tem, da moram ostajati v spontanem toku, sicer od mojega ustvarjanja ne bo prav nič.
Odklopim racio, utišam misli. Skočim v reko navdiha, se ji prepustim. Pelje me k idejam, ki se ustvarjajo čezme. In te ideje so vedno stvari, ki jih sama najbolj potrebujem, po katerih najbolj hrepenim, čez katere spoznavam sebe. Opazujem sotočja drugih rek in se smejem plavalcem, ki imajo enako izkušnjo kot jaz – vsi ustvarjamo tisto, kar sami najbolj potrebujemo.
Pišemo pesmi, ki zdravijo naša srca.
Slikamo slike, ki si jih želimo imeti na stenah svojih stanovanj.
Plešemo plese, ki se nam, ko se uzremo v ogledalu, zdijo privlačni.
Ustvarjamo biznise, katerih stranke si želimo biti sami.
Postavljamo brande, po katerih hrepenimo.
Oblikujemo dizajne, ki nahranijo našo kreativno lakoto.
Uprizarjamo igre, ki bi si jih sami želeli videti na odru.
Vse to postane večje od nas. Začne se kot hrepenenje po nečem mankajočem in kaj kmalu preraste v samostojno bitje. Ustvarjeno od nas za nas. A, če moje srce hlasta za zračnostjo poezije, potem je tam zunaj še na tisoče enako čutečih src, ki bodo za milimiter bolj zdrava, ko prejmejo zdravilo po imenu pesem.
Da pa stvar ne bi bila preveč enostavna, si naša srca ves čas zmišljujejo nove in nove želje. Zato sem sebe poimenovala kar profesionalka transformacij. Moje srce in ta moja, kot pravi moj Human Design profil, “Easy Breezy Genius” narava, raste kot gobe po dežju in se nikoli ne pusti ukalupiti. Zdi se, da čim nekaj zgradim, za stvar izgubim zanimanje. Še preden je zadnji krovec strehe na svojem mestu, me že vleče naprej, v novo transformacijo.
Najbolj živ primer je seveda moja kariera. Pred leti sem potrebovala posodobitev svojega copywriting in marketing znanja, zato me je nekaj nevidnega vodilo v gradnjo osebnega branda Gia Copywriting. Potem pa je na lepem, kot bi vse življenje odteklo od tam, kjer so nekoč rasle poljane divjih zelišč, moje delo postalo fosil. Nisem ga zmogla več obuditi od mrtvih. Po več mesecih oživljanja na silo, kot v kakšnem slabo posnetem filmu, sem vendarle dojela, da muza navdiha besno pleše flamenko na drugem koncu sobe in čaka, da jo bom že vendarle opazila in se ji pridružila pri razgrajanju s kastanjetami.
Živa, kaj potrebuješ danes? Kaj hočeš ustvariti v tem obdobju? Kakšno prihodnost si želiš začarati? No, prav. Potem pa naj bo – greva spet od začetka. Raziskovat še neuhojeno stezo in puščati za seboj sled, po kateri bodo lahko hodili še drugi. Verjetno bo zabavno. Prepričana sem, da, kadar ustvarjamo stvari, ki jih potrebujemo, pritegnemo tudi prave ljudi in situacije – celo tako fenomenalne, da si jih s svojimi možgančki nikoli ne bi znali predstavljati.
Resnica je, da nihče nima pojma, kaj počne. Razlika med nami je samo v tem, s koliko zaupanja in slepe vere sledimo drobtinicam Janka in Metke, ki nas vodijo po poti ustvarjanja tistega, kar najbolj potrebujemo – mi in svet.
Življenje ti zastavlja ugankarsko vprašanje: “Kaj pa ti danes potrebuješ? Kakšne izkušnje, znanja, kreative trkajo na tvoja vrata? Kakšno obliko lepote, ljubezni in izraznosti iščeš?”
Saj veš – sam greš!
