V sanjarije zakorakam vsak dan. Včasih tudi večkrat dnevno. Ure minevajo, jaz pa se med letenjem po ozvezdjih sanjskih podob ne zavedam ne časa, ne prostora, niti svojega telesa. Vzvod, ki me potegne v sanjski svet, narekuje tudi, s kakšnim razlogom me je odneslo, odzemljilo tokrat. Včasih se sanjarijam predajam, da ugledam svojo potencialno prihodnost; drugič grem vanjo po navdih; tretjič reprogramiram svoje možgančke in brišem zastarele programe; četrtič pa pobegnem. Zbežim od neobvladljive gmote izzivov, dela, preizkušenj vsakdana. Si odpočijem od silnega čustvovanja, ki ga v danem trenutku ne zmorem več zavestno prenašati. Iščem varen, nežen, prijateljski pristan – kot sem to počela med odraščanjem, ko je bilo doma nevzdržno in prehudo, da bi moj čustven sistem zmogel prenesti vse glasove in dejanja okolice.
O podobah, ki se mi izrisujejo v fantazijah, redko govorim na glas. Nerodno mi je. Svojega najbolj intimnega prostora ne želim deliti z nikomer. Ta je samo moj. Sanjarim o vsem mogočem in včasih se mi uspe hkrati postaviti v vlogo sanjalca in opazovalca. Moja pozornost stoji v vrzeli med Živo iz sanjarij in Živo iz tega časa in prostora. Kot bi bila v kanjonu, med dvema ogromnima skalnatima tvorbama, od spodaj, z zemlje opazujem razlike med njima. V teh redkih trenutkih se v polnosti zavem, čemu so sanjarije zares namenjene. Spoznavanju samega sebe.
Tvoje fantazije ti pokažejo najbolj iskreno, golo resnico o tebi. Kadar se tvoja pozornost znajde v opazovanju imigativnih slik, ne zgolj sanjarjenju, o sebi izveš mnogo več, kot bi si dzrnil priznati. Pogumno se zazrem v namišljene podobe in se vprašam – ali sanjarim o potovanju kot raziskovanju ali kot pobegu? Me vleče v ideje zdravih romantičnih oblik ali gre še za eno predstavo čustvene odvisnosti in ponavljanja prastarih vzorcev? So sanje o uspehu prežete s čistočo klica moje biti ali v njih iščem zdravilo za vse tiste rane po imenu “nevidnost, neljubljenost, nerazumljenost”? Kakšen narativ se skriva pod filmskimi projekcijami mojih sanjarij, če se zazrem čeznje, kot bi bile transparentne?
Moja pozornost počiva v vrzeli med tem, čemur rečemo 3D resničnost in fluidnim sanjskim svetom. Vprašam fizično Živo, zakaj ji je ljubše vse te sanjske slike ohranjati nematerializirane? Pa s kakšnimi stavki se bo zagovarjala, zakaj še ni krenila na pot? Kadar se njen odgovor začne s: “Če bi samo imela dovolj / poznala dovolj / razumela dovolj / …”, se zavem, da ji je ljubše v domišljiji, kot v ideji njenega uresničevanja.
Vrzel med onim v fantaziji in tem v vsakdanu je najbolj podroben zemljevid tvoje osebne rasti. Most, ki bo v resničnost spremenil tvoja hrepenenja, se ne bo zgradil sam. Ti pa praznina med skalama kaže pot in tvoje naslednje logične korake. Če se ozreš pod svoja stopala, tam najdeš naloge, ki jih imaš pred nosom in s katerimi lahko začneš takoj snovati brv proti tistemu, kar se izrisuje v tvojih sanjarijah. Si dovoliš v vsej goloti spoznati se skozi sanjarije? Je v tebi dovolj volje in zaupanja, da domišljijo začneš uresničevati?
