Po nebu moje zavesti mimo prileti misel. Za njo še ena, pa še ena in še ena. Misli letijo v jatah in pri tem zganjajo nepopisen hrup, kot bi človek stopil v zabaviščni park, kjer se vsi derejo eden čez drugega. Od tiste originalne misli, ki sem se jo namenila raziskovati in o njej razmišljati, ostane bore malo. Preglasijo jo namreč deroči tokovi drugih stavkov, vse od nepomite posode v kuhinjskem lijaku, pa do mentalnega pisanja odgovorov na maile, idej za treninge, retrospektive davno pozabljenega pogovora, urnika za prihodnji teden in še in še.
Misli so vedno kaotične, neartikulirane, bežeče. So polizdelki, ki se ne dovolijo ujeti za rep. Tako lahko med nezavednim prepuščanjem oblakom misli kaj hitro postanemo ena zmešnjava tudi sami. Ne uspe nam dokončati niti enega samega stavka, v pogovorih z ljudmi smo nefokusirani in debate, ki bi od nas zahtevala več miselne kapacitete, ne zmoremo razvijati v globine.
Spomnim se trenutka, ko sem se v iskanju rešilne bilke iz skrajno razsutega življenjskega obdobja odločila splavati na površje in končno začeti konsistentno pisati dnevnik. Čeprav sem vse mogoče stvari pisala že leta, pa poprej nisem bila zvesta razčlenjevalka svojih notranjih svetov. Bila je pozna jesen leta 2019. Nisem več zdržala z zrenjem v globoke prepade vprašanj brez odgovorov. Z ravnokar kupljenim dnevnikom sem se sprehodila do kavarne in v sončnem, a hladnem popoldnevu sedela na terasi s kavo in praznimi stranmi zvezka. Čudno mi je bilo in tako zelo neprijetno. Zdelo se mi je, da z vsako besedo, ki jo napišem, zvenim bolj obupano. Počutila sem se kot najstnica, ki izpoveduje svoja občutja, preko rame pa v njeno dramatiziranje zre oče in se nadvse zabava nad teatralnostjo njenih besed. Prvi teden, dva, je bil sram moj zvesti spremljevalec med zapisi v dnevniku. Potem pa je veter počasi začel menjati smer in dnevnik je postal najbolj varen kraj na svetu in najbolj učinkovita terapija. Zdaj že več kot tri leta vsako jutro, praktično brez izjeme, sedim na balkonu, pišem dnevnik in pijem kavo. Če se z mano družiš in ti do zdaj ni bilo jasno, zakaj zjutraj potrebujem najmanj uro in pol, če ne dve, da se spokam od doma, se je odgovor ravnokar ponudil sam od sebe. Ker pišem in razmišljam!
Kar je gibanje telesu, je pisanje umu. Brez gibanja nobeno telo ni zdravo in brez pisanja noben um umirjen. Bolj kaotične, kot so naše misli, bolj v resnici potrebujemo pisanje. A, da bi človek uspel kaj napisati, si mora urediti misli. In urejene misli vodijo v kakovostne ideje. Nemogoče je, da bi kakšno hudo idejo spravili v svet, če o njej ne razmišljamo in pišemo dovolj pogosto, da se nevihte kaosa umirijo in nastopi jasnost.
Med sanjarjenjem o potencialni prihodnosti sem ugotovila, da, dokler ne napišem nove zgodbe o sebi, ne bom priča spremembam. Tiste zgodbe, ki si jih vsak dan pripovedujemo v spiralah razmišljanja, nam ostajajo skrite, dokler jih ne začnemo opazovati med stikom pisala in papirja. Šele med upočasnjenim, umirjenim ritualom pogovora z dnevnikom, začenjamo spoznavati sebe in potem pisati bolj načrtne scenarije za svoje življenje.
Razmišljanje je kaotično, pisanje prinaša jasnost.
Pisanje je ples s tišino, iz katere se počasi, a vztrajno tvori vedno bolj jasna simfonija.
Pisanje je človeštvo, prelito v črnilo.
Iz zgodb smo nastali, v zgodbah živimo in vanje se bomo pogreznili.
V kateri pripovedi pa ti danes živiš? Jo pišeš zase ali dovoljuješ kaosu, da te še naprej premetava sem ter tja?
