Proces. Oh, ta ljubi proces. Vedno isti sprehod med pogumnostjo in neumnostjo. Pride ideja, pride moment, pride situacija, v kateri se moraš odzvati spontano, v trenutku, brez manevrskega prostora za načrtovanje, razmišljanje, korigiranje. Pogovor. Že zgolj večina pogovorov, v katere smo dnevno vpleteni, se odvija kot improvizirana igra, v kateri nihče ne ve zares, kaj počne. In iz teh mest, ko ne vemo, pa vanje vseeno vstopamo, se učimo, da smo za naslednji dialog opremljeni z vsaj malce vedenja.
Ideja o odraslosti mi je v pogledih v prihodnost dajala tudi neko lažno upanje, da bom nekoč vedela, kaj zares počnem. Enačila sem jo z odsotnostjo konstantnega izpraševanja sebe in dvoma v proces. Mogoče so mi ponovitve, vaja, podobne si lekcije, zares dale malce več stabilnosti in zaupanja vase. A na koncu dne se še vedno smejim svojemu početju, ker prav zares večino časa nimam pojma, kaj počnem.
Včasih se vprašam, če nisem morda zgolj marioneta idej, udejstvovalka nečesa, nad čimer zares nimam vpliva, kontrole, izbire. Pride zamisel, za njo še ena, pa za cel ducat njenih sester. Sledim navdihu, zajaham ta val kreativne energije, ki me žene v nov dan, v nov sen, v novo, vedno novo. Vsakič, ko se vsa zadihana ustavim, da globoko zajamem zrak med maratoni materializacije inspiracije, se v mojo zavest prikrade še dvom z vedno istim vprašanjem: “Pa a ti sploh veš, kaj delaš?!” Ne, ljubi dvom, ne vem. Pojma nimam. Nikoli nisem vedela vnaprej. Vedno vem za nazaj. Niti svojega zakaj-a, niti kako-ja ne morem najti v planih, zemljevidih, brainstormanjih. Uzrem pa ju, kako se mi smejeta iz doline, ko jaz že vsa prešvicana stojim na vrhu hriba. Ves čas sta bila z menoj, mi začrtovala pot in mi namige pustila tam gori, med vršaci.
Resnica je, da nihče zares ne ve, kaj počne, ko sledi navdihu. Nekateri imajo samo to srečo, da že vnaprej vedo, kam gredo. A to jim ne da nobene prednosti, ko se soočajo z nepoznanimi izzivi vsakdana. Če je slednjih preveč, se zasopli ustavimo in si, kot v hribih, polnimo baterije z malico. Postojanke so okej, dokler jih ne zamešaš za cilje.
Vsakogar od nas prevzemajo klici, ki so večji od nas. Povabila življenja za pot v neznano. Avanture nam ves čas trkajo na vrata. Prvi korak, ki ga naredimo, je stopanje čez dvom – kot bi stopili čez prag. Če se zatakneš že pri njem, ker veš, da se podajaš v neznano, kjer nimaš pojma, kako se stvarem streže, zamudiš še en zmenek z življenjsko energijo. In včasih je prav zares bolje, da nimaš zemljevida in da se ne zavedaš, kaj vse se ti bo po poti pripetilo in koga vse boš srečal. Če bi preveč vedeli vnaprej, bi se ustrašili in se za vzpon na še en vrh morda niti ne bi odločili. Taka scena se mi je zgodila leta 2021, ko sem se povsem nenačrtovano odpravila hribolazit in na koncu vsa omotična prilezla na skoraj štiritisočaka, veličasten vulkan Teide. Če bi večer poprej načrtovala to pot, morda ne bi uspela priti na vrh. Tako pa, ker se je izlet zgodil spontano in ker nisem imela pojma, kaj počnem, se je vse skupaj zložilo v dan, ki ga v srcu nosim kot enega najsrečnejših spominov, kar jih je.
Vsakokrat, ko dovoliš, da te na pot pospremijo kreativa, radovednost, raziskovalni duh, je, kot bi šel na blind date. No, o slednjem težko kaj povem, ker na njem še nikoli nisem bila, haha! Bila pa sem že na premnogih dogodivščinah, kjer nisem vedela niti, zakaj to zares počnem. Večina mojega kariernega ustvarjanja je točno to – ne vem zares, kaj počnem – vem le, da me to početje neznansko osrečuje; pa tudi prisili v največjo osebno rast in transformacijo, ker pot v neznano ni nikoli lahka.
Najbolj oprijemljiv primer je moje slikanje abstraktov. Že res, da sem cel lajf nekaj ustvarjala, packala, se igrala. A nikoli nisem slikala, kaj šele pokleknila pred prazen kanvas. In potem je nekega dne v mojo smer prijadral nežen glas. Sprejela sem povabilo in se brez kakršnegakoli predznanja ali teorije lotila slikanja. Še danes nimam pojma, kaj počnem. Le redko se zgodi, da se dotaknem kanvasa in že vnaprej vem, kaj hočem ustvariti. Sicer pa grem vsakič znova v proces imenovan “trial and error”. Rezultat? Intenzivne, energetsko močne, kanalizirane slike. Brez pretiranega vpletanja uma. Moje početje lahko okličeš tudi za pomanjkanje znanja in spretnosti – pa imaš čisto prav. A veš, kaj? V primeru slikanja bi me pretirano, vnaprej pridobljeno znanje zgolj omejilo pri izražanju. Zato rajši ne vem, kaj počnem in zaupam procesu in sebi, da se stvari vedno odvijejo v pravo smer.
Ne reče se zaman, da se moramo na pot podati zaradi poti same. Pa da naj se predamo procesu, ker v njem uživamo – brez konstantne navezanosti na končni izid. Tega namreč ne moreš zares nadzorovati. Ker večino časa nimaš pojma, kaj počneš! In danes si drznem iti celo tako daleč v razmišljanju, da rečem, da je celo marketing, to polje, v katerem delam že skoraj celo desetletje, zgolj poskus nadzorovanja nečesa, česar se zares nadzorovati ne da. Zatorej si zapiši za uho – nihče zares ne ve, kaj počne. Če pa pravi, da vse ve, laže, kot pes teče! Ti samo sledi tistemu večjemu od tebe, kar te neumorno kliče. In naj ti bo lepo.
