Rečeno je, da, ko je škoda enkrat storjena, se je ne da več popraviti. Da so nekatere rane tako globoke, da si jih bomo zapomnili za vedno. In da se raztrganega papirja ne da več spraviti v prvotno stanje, brez, da bi na njem ostali spomini preteklosti.
Popravljanje je ena tistih besed, pri katerih se človek vpraša, če ima zares sploh smisel. V svoj vsakdanji jezik jo vključujemo precej lahkotno – popravljamo napake v tekstu, popravljamo tehnologijo, popravljamo težavne odnose, popravljamo slab vtis. Morda bi za vsako od teh situacij rajši našli sopomenke, ki bolj nazorno pokažejo, kaj se med tako imenovanim popravljanjem zares dogaja. Hitro nas namreč zavede ideja, da se vse da popraviti. Pa se res da?
O popravljanju nisem kaj prida razmišljala, dokler me ideja ni poiskala sama. Na jezeru Atitlan v Gvatemali sem se lanskega novembra podala na svojo prvo (in do sedaj edino) bližnje srečanje s psihadeliki. Imela sem redko priložnost, da se pridružim ceramoniji s kaktusom San Pedro, katerega aktivna psihadelična učinkovina je meskalin. V tisti 14 ur dolgi odsotnosti (ali bolje rečeno polni prisotnosti) sem lahko opazovala dele sebe, ki so mi sicer pri običajni zavesti ostajali skriti. Svoj notranji svet sem ugledala z večjo jasnostjo, se potopila globlje v svojo človeško izkušnjo, uvidela marsikaj o dinamikah odnosov in svoje notranje vodstvo spraševala vprašanja, na katera mi ego običajno ne dovoli slišati odgovorov.
Po kakšnih štirih, petih urah, ko substanca doseže svoj višek, sem se, leže na tleh, predala simfoniji zvokov kristalnih posod, handpanov, šamanskih bobnov in mantranja. Kombinacija ležanja na zemlji, igranja zvokov in kaktusove čarovnije je poskrbela, da se je um dokončno preklopil v stanje, osvobojeno kontrole. V času tako imenovanega “sound healing-a” sem videla, slišala in doumela marsikaj. Eno od sporočil je bilo, da se ničesar ne da popraviti.
Pozornost sem nežno peljala do svojih kolen. Svojih kolen s potrganimi, rekonstuiranimi in vnovič potrganimi križnimi vezmi. En del mene še kar upa na čudež, na stik s kakšnimi šamani, ki zdravijo, česar zahodnjaki ne znamo pozdraviti. V pogledu, usmerjenim navznoter, sem življenju zastavila vprašanje: “Kaj pa moja kolena? A to lahko zrihtamo? A se to da popraviti?”. In življenje mi je odgovorilo v vsej svoji modrosti:
“Popraviti poskušaš nekaj, kar je nepopravljivo. Ničesar v življenju se ne da popraviti. Vsakič, ko poskušaš nekaj popraviti, to pomeni, da gledaš v preteklost in si prizadevaš, da bi bile stvari takšne, kot so bile prej. Nazaj se ne da, lahko greš samo dalje. Narava stvari je taka, da se ne obračajo vzvratno, marveč naprej. Zazri se v prihodnost in gradi od točke, na kateri si. To je tvoja realnost in na vso preteklost moraš pozabiti, ker ne obstaja več – ker ti v tisti podobi ne obstajaš več. Sprejmi stvari, kakršne so danes, kot da so štartna linija, pred katero nič ne obstaja in za katero se razpira cel spekter možnosti. Ne poskušaj popravljati stvari, ker si s tem odvzemaš tudi možnost, a bi bile še boljše, kot so bile.”
Navznoter sem se nasmehnila in opazila, da v ganjenosti moje telo joka. Nisem jokala jaz, jokalo je ono. Jaz sem bila le tihotna priča in poslušalka. Lekcija o tem, da se ničesar ne da popraviti, se je hitro integrirala v mojo bit in nanjo se spomnim vsakič, ko me od ne vem kod dosežejo nostalgični spomini na vse, kar sem pred poškodbami lahko počela in kar sem jemala za samoumevno. Nekoč so me klicali “skokica”, ker sem več časa preživela v vseh možnih gibalnih vzorcih, kot pa v mirni hoji. Nekaj čisto običajnega je bilo, da si me zalotil med hopsanjem po pločniku, preskakovanjem škarp, delanju koles na vseh možnih površinah, šprintih čez mesto samo za zabavo, tekmovanju s kolegi, kdo lahko skoči dovolj visoko, da se dotakne reklamnega napisa, skakanju po trampolinih, pa še kaj bi se našlo. Skokica. Čisto zares. Ne vem, če jo bom kdaj prebolela, razumem pa, da nisem več ona in da ni ničesar, kar bi morala v svojem telesu popravljati – niti svojih obrnjenih kolen.
Še en koncept je, ki prikazuje, da se stvari ne da popraviti, vrniti v prejšnje stanje, lahko pa se jih preobrazi, izboljša in polepša. Reče se mu Kintsugi. Gre za japonsko tehniko vdihovanja novega življenja poškodovanemu porcelanu. Namesto, da bi ga zlepili ali kako drugače popravili, razpoke zapolnijo z zlatom ali drugo žlahtno kovino. Tako nastane nekaj novega, še lepšega in unikatnega – kos porcelana, ki nosi svojo zgodbo in dokazuje, da je na tem svetu že nekaj doživel. Srčno upam, da kakšno podobno zlato zmoremo najti v sebi tudi za naša srca, kolena in druge stvari, ki nas najbolj bolijo.
Pozabi na preteklost.
Ničesar ne moreš popraviti.
Lahko pa si dovoliš iti naprej.
Kot, da danes stojiš na nični točki.
Naj ti bo lepo.
