Stojim pred omaro in zrem v svoja oblačila. Po glavi mi hodi tisti tipičen stavek žensk: “Nič nimam za obleči.” Kar hočem sama sebi s tem povedati je, da nimam ničesar, kar bi še ustrezalo verziji mene, kakršna sem danes.”Nekaj novega bi. Nekaj drugačnega.”
Že mesece zapored so si moji dnevi čisto preveč podobni – čeprav čudoviti, a nekako ponavljajoči se. Dnevnik in kava, odgovarjanje na maile, trening, še ena kava, sprehod z Zoe in podkast, kosilo, pa še ena kava, delo, sladoled in čvek, še en sprehod, spanje. Lepo mi je, a nek glasek v meni kar kolovrati gor in dol in si želi nečesa spremeniti, prenoviti, začarati.
Običajno si zaželim majhnih sprememb in neznank v svojem življenju – kot nov kos oblačila ali obiska gledališča. Spet drugič, na vsake nekaj let, pridejo obdobja, ko se z vso svojo bitjo zavedam, da je prišel neizogiben čas za generalno spremembo.
Verjetno je tale zgodba trenutno časovno zelo usklajena z dogajanji v življenjih marsikoga. Vsak dan mi ljudje pripovedujejo bolj ali manj isto zgodbo – da čutijo, da se nekaj spreminja ali pa, da so na robu res velikih odločitev in s tem sprememb. Sama to obdobje turbulentnih sprememb in zares dolgih tunelov transformacije zaznavam že vsaj tri in pol leta. Za tiste, ki ste zadnji dve leti nekako uspeli skakati gumitvist in se izogibati magnetičnemu privlaku podzemlja transformacije, obisk prostorov brez javne razsvetljave, zagotovo še čaka. Neizogiben je za vse nas.
Mene lajf na vseh področjih brusi že četrto leto.Še po eni od starodavnih ved veljam za neobrušen diamant, ki ga življenje glanca tako dolgo, dokler ne zasije. In končno se začenjam počutiti, kot da sem prišla ven iz tega neskončno dolgega predora, zajahala svojega žrebca in zdaj v sprva umirjenem koraku jezdim v svet. Vem pa, da bo ta divja, vranje črna žival, kaj kmalu pognala šila in kopita in v hitrem kasu testirala mojo zmožnost zaupanja, prilagodljivosti in fizične moči. I got this. You got this. We got this.
Življenje v kontekstu sprememb in transformacij deluje kot močna reka, mi pa plavalci, ki bi za plavanje proti toku porabili toliko energije, da bi naposled omagali in se predali vrtincu neizogibnega. Spremembe nas sprva povabijo nežno – tok reke nas nosi vedno bolj odločno. Kdor se temu naravnemu redu stvari preveč upira, ga običajno nekaj v življenju trešči po glavi (ali pa po kolenih – the joke’s on me!) tako močno, da nima več druge izbire, kot da vendarle prizna predajo v boju z življenjem in ves upehan odvrže vesla in rokavčke.
Popotovanj transformacij se z razlogom tako hudičevo bojimo. Hkrati pa se ne zavedamo, da vsak dan izrekamo besede in mislimo misli, ki na nek način delujejo kot uroki. “We are casting spells with all the words we are speaking.” Vsakokrat, ko si zaželimo spremembe, pa ne glede na to, kako majhna je, v resnici vstopamo v proces transformacije. Ko si zaželiš nečesa novega, bo to novo izpodrinilo ali alkimijsko preobrazilo nekaj starega. Kozarca ne moreš nikoli napolniti bolj, kot do vrha – in tvoje življenje je kozarec, ki je že do konca zapolnjen. Čim torej vanj doliješ nekaj novega, bo ta snov izpodrinila najmanj stabilen element, ki je že v kozarcu.
Zadeva deluje tudi v obratni smeri – če si pripravljen na nekaj novega, se lahko zavestno odrečeš nečemu obstoječemu (predmetu, navadi, prepričanju, aktivnosti) in tako ustvariš praznino, ničnost, ki ne bo imela druge možnosti, kot da se po hitrem postopku napolni z nečim novim. Le da je ta, drugi način, rezerviran za pogumne raziskovalce življenja, ki zdržijo z ničnostjo, z odsotnostjo nečesa, v čakanju brez pričakovanj. Tej vrsti privabljanja sprememb bi lahko rekla tudi “next level” v evoluciji našega zaznavanja sveta in plesa s silami narave.
Z vsakim novim pozdravom z drugo roko pomaham v slovo nečemu staremu. Včasih me sprememba potisne med najsvetlejše zvezde in v najtoplejše objeme; spet drugič zgrmim naravnost v naročje Perzefoni, boginji podzemlja. Beseda “transformacija” je v današnji spiritualno-pop kulturi postala že “buzz word” in nanjo gledamo kot na nekaj “fletnega”, “luškanega”. V resnici pa so transformacije, kot pravi moja terapevtka, ki me je s sposobnostjo nočnega vida gledala v gosti temi, kot valjanje v živem blatu. Nič prijetno ni, lahko pa je neskončno lepo, če iz scene znaš ustvariti umetniške prizore.
Ples ravnotežja, s koreografijo po ritmih sprememb in transformacij preplesavamo celo življenje. In zdaj, ko veš, da te vsaka želja po še tako neznatni spremembi potisne zamah bližje divjim brzicam, si velja zapomniti misel: “Be careful what you wish for cuz you just might get it”.
Zgodbo končujem z eno kratko pesmijo, ki sem jo napisala po poti, nekje na treh četrtinah svoje transformacije, ko sem bila že precej utrujena od vseh neznank v enačbi vsakdana.
Change
I want to change my clothes,
I want to dye my hair,
I want to use new words,
Only to show the Universe
I am ready for a new life.
