Biti ves čas zaveden svojih čustev, jih prepoznati in jim dovoliti samosvoje bivanje v gozdovih tvoje biti, je težko. Zares težko. Iz desetletja v desetletje težje. Čim se v telesu oglasi kakršnakoli neprijetnost, imamo namreč na dosegu roke nešteto distrakcij, ki naše misli spretno odvračajo od pogovora z vznikajočimi se občutki. Prav nič me ne preseneča, da je vrst odvisnosti več, kot jih zmoremo poimenovati. Vsekakor pa več, kot smo jih usposobljeni naslavljati in reševati. Danes smo zasvojeni že praktično z vsem, od športa, odnosov, hrane, nakupovanja, skrolanja, gejmanja, adrenalina, celo od spiritualnih praks, uspeha in spanja.
Sila zaveden in umirjen um je potreben, da lahko le mirno opazuješ, kaj vse se ti sprehaja po telesu. In jeklena volja, natreniran karakter, da ob premnogoterih distrakcijah ne zapadeš v pozabo, v odmik, v omamo. Skušnjava je toliko večja, ko si v čustveno razburkanih obdobjih življenja.
Ni mi treba prav dolgo brskati po spominu, da na plan privlečem za cela obdobja zdrsov v destruktivna, pasivna vedenja, ko sem zapravila še pa još občutkov zgolj zato, ker nisem imela pojma, kaj bi z njimi naredila. V meni so sedeli, kot kakšni čudni predmeti, v katerih nisem videla druge vrednosti, kot te, da me maltretirajo. Hotela sem jih vse hkrati vreči stran, pa jih nisem zmogla odlepiti od sebe. Zato sem lepila čeznje. Nalagala sem in nalagala, vse od celodnevnega spanja, do divjih žurov, pa destruktivnega gnanja telesa v nemogoče situacije, pa še in še in še. Zbirka izogibajočih, škodljivih se vedenj je bogata za vse klasike, za katere imamo imena, kot tudi za bolj atipično čudaške prijeme. Dokler teh nalepk in prevlek ni bilo že toliko, da sem bila cela pogreznjena pod njih, sem jih gladko ignorirala. Potem mi ni preostalo več drugega, kot da eno in po eno spet zvlečem s sebe in pod njimi najdem občutke, ki so že ves čas kričali zgolj po malce pozornosti, zavedanja in materinskem objemu.
Živo se mi je v spomin vtisnil odstavek iz ene od mladinskih knjig na temo drog, ki sem jo prebrala v osnovni šoli. Na koncu nič kaj spodbudne pripovedi glavna junakinja leži v banji in razmišlja, “Punco lahko potegneš iz dreka, a dreka ne moreš spraviti iz nje. Morda, morda, če bi dovolj globko vdihnila, bi uspela ves drek izkašljati iz sebe.” Vsi poznamo ta trdovraten “drek”, ki mu rajši rečem bolj ali manj travmatske izkušnje. Nikomur ni prihranjeno, vsi poznamo globoko bolečino – ali pa jo bomo še spoznali. In vsi kdaj pademo direkt v kup dreka. Lajf se zgodi. In s tem, ko smo čuječi, prisotni v manjših bolečinah, neprijetnostih, se treniramo, da ne bomo crknili od hudega, ko nas življenje potisne v težje preizkušnje. Niti slučajno nisem pesimistična – prej ravno obratno. A misliti, da bodo stvari vedno fajn, pomeni živeti v hudi zablodi. Vsi se bomo soočali z izgubo ljubih ljudi, stvari, idej. Z minljivostjo vsega, začenjajoč se z bledenjem naše lastne mladosti. In vse te stvari s seboj prinašajo čustvovanja, ki se jim ne da uiti. Lahko se poskušaš na drugo stran prejesti, prešportati, prespati, predrogirati, preseksati, prepotovati, pre, pre, pre – pa te bo tisto, kar je v tebi, vedno znova ujelo, presenetilo za naslednjim vogalom, dohitelo v samoti.
Vsak zapravljen, spregledan, potlačen občutek je izgubljena priložnost za ustvarjanje. Ni res, da imamo samo nekateri izbranci na voljo svoje ustvarjalne kanale. Res pa je, da smo se samo nekateri bili pripravljeni dovolj globoko soočiti s svojo notranjostjo, da smo po poti odpirali vedno nove kreativne kanale. Naučila sem se, da lahko zares čisto vsako čustvo uporabim za tri stvari – prvič, za bolj zavestno bivanje; drugič – za učenje o sebi in svetu; in tretjič – za ustvarjanje. Iz globoke, za umret hude žalosti, sem napisala za celo zbirko pesmi. Iz jeze in nemoči sem črpala voljo za karierne premike predvsem takrat, ko so se situacije zdele brezizhodne. Iz radovednosti, negotovosti in intenzivnosti vseh možnih feelingov, sem začela slikati. Igrivost, na eni in anksioznost na drugi strani sta narekovali moj telesni, športni razvoj. Iz osamljenosti sem začela plesati, iz zmešnjave pospravljati, iz utrujenosti kuhati. Hjooj, sliši se, kot da vse počnem iz negative – ni res! Večino časa se počutim kar dobro. Prikazati sem ti le hotela, kaj pomeni, da svojih občutkov ne zapravljaš, marveč jim ponudiš ležišče ob sebi, jih objameš in dovoliš, da se izrazijo čez katerokoli vejo ustvarjalnosti, ki je tebi naravna.
Vsak občutek je povabilo k sebi, k raziskovanju, h kreativi. In ne zamejuj se z idejo znanja. Četudi se ti zdi, da rišeš kot 3-letni otrok, lahko svojo notranjost izraziš v stiku voščenk in papirja. Večina stvari na tem svetu ni performans. Umetnost v osnovi ni tukaj zato, da nam ni dolgčas in da lahko nastopamo, marveč kot zdravilni kanal za tisto, kar je v nas. In čisto vsakdo izmed nas ima kapaciteto za petje, gibanje, pisanje, risanje, branje, računanje, kuhanje. Pozabi na to, kaj znaš in česa ne in si vsaj enkrat dnevno dovoli občutiti vse, kar je v tebi. Morda pa prav kmalu ne boš več tako čustveno zapravljivo bitje, marveč vedno bolj umirjeno in ustvarjalno.
Kdo bi vedel, kajne? 😉
