September 2022. Pripravljam se na otvoritev svoje prve slikarske razstave abstraktov. V globokem preučevanju tega, kar se je sploh zgodilo, me odnese v spomladanske spomine.
Vsa srečna skakljam po Madeiri. Do ušes sem zatreskana v Ollija, finskega akrojogista, s katerim dan za dnem tičiva skupaj in piliva akro trikce. V mesecu in pol me je to introvertirano, visoko intelektualno in nadvse privlačno bitje naučilo toliko stvari. Iz zimskega spanja je v meni obudil tisto razigrano gimnastičarko in mi dokazal, da še vedno znam početi akrobatske vragolije. Vsak dan komaj čakam, da je čas za nov akro trening, čeprav me celo telo boli za ponoret in imam na mestih, kjer se stopala baze srečajo z boki letalca, modrico ob modrici. Nič zato. Vsa vznesena živim med akro jammi in večernim crkljanjem v njegovem objemu. Potem grem korak predaleč. V vsej zagrizenosti dneve zapored vadim salte nazaj. In enkrat mi ne znese več. Pred leti rekonstruirana križna vez popusti in jaz se v sekundi, ki je ne bom nikoli pozabila, znajdem v novi resničnosti.
Ta travma ostaja z menoj v telesu. Predelujem jo počasi in vprašanje, če bo kdaj dokončno izpuhtela iz mojih kolen. Poškodbe so moj največji učitelj in rane, ki se ne zacelijo zlepa. Deset dni za tem padcem, padem še globlje. Z otoka odide še on. Gre naprej v svet. In jaz ostanem sama s toliko bolečine, da se je skorajda ne da več prenašati. Dva tedna zapored jokam cele dneve. Vsak dan v poskusu ohranjati vsaj nekaj mišic poškodovane noge hodim 5 kilometrov do coworkinga in celo pot mi po licih nenadzorovano tečejo potoki solza. Domov grede se vsak dan zgodba ponovi. 10 kilometrov na dan, dve uri in pol neustavljivega joka. Pa še par ur v vmesnih pavzah med malico in vsakršno interakcijo z ljudmi.
Moj svet je obrnjen na glavo, sesut v prah. Boli me koleno, boli me srce, boli me ego. Še danes mi ni jasno, od kod sem vsak dan črpala moč, da sem se spravila k sebi. Tla so postala moj najljubši objem. Zrenje čez balkon ni bilo več občudovanje sončnega zahoda, marveč razmišljanje o zadnjem skoku. A življenje še kar divja po mojih žilah in mi šepetaje prigovarja, da se v najtemnejši noči skriva največ daril. Naj se ozrem okoli sebe. Vedno več časa preživim s prijateljico Mašo, Hrvatico, ki živi na Madeiri. Enega tistih random dni, ko se sprehajava ob obali, naju tretja prijateljica, Yoshi, povabi k sebi domov. Reče, da je kupila ogromno slikarsko platno in barve in naj prideva ustvarjat – skupaj z njo in njenima sinovoma.
Prvič v življenju pomočim prste v akril. Prvič se moja koža sreča s slikarskim platnom. Zvita v kup nesreče in sramežljivosti si izberem najmanjši kos platna in dovolim, da čezme pride, kar se na ta dan želi izraziti. Čez kakšno uro se zagledam v svoj abstrakt in okamenim. “Tole mi je pa všeč! To pa ni navadno skropucalo! Od kod je pa zdaj to prišlo?!”. Maša in Yoshi me pohvalita in se pohecata, da sem naslikala nekaj, kar bi zelo lepo pasalo v kakšno prestižno spalnico.
Vrnem se domov. Pozabim na slikanje in vso svojo energijo in prihodek usmerim v zdravljenje kolena. Treningi, fizioterapije, masaže, plavanje, počitek, spremenjen prehranski režim in še več treningov. Ne grem še tretjič pod nož – o tem ni debate. Dvakrat so me že sekljali, odprli obe koleni in očitno to ni najbolj učinkovita metoda. Ne. Dovolj masakerja.
Težko je. Prekleto težko je. Za umret težko je kakšen dan. Spet razpadam po tleh v obupu. Ugotovim, da ne bom zmogla sama. Zavem se, da je za vsem skupaj mnogo več – kariera me ne veseli več, ne morem pobegniti v hribe in kriza identitete je na višku. Razdrobljena sem na prafaktorje. Tla mi še vedno nudijo edino trdnost, zato ležim na njih. Vsak dan. In življenje začne razkrivati svoje skrivnostne poti.
Spoznam Ano, svojo terapevtko. Z baklo stoji ob meni in mi čez trdovratno temo kaže pot. Ne spusti me izpred oči in potrpežljivo me vodi proti jutranji zori. Potem se zgodi še en čudež. S prijateljico in noro nadarjeno umetnico Anjo, kafetkava. Greje naju sonce in jaz začutim nenaden impulz. “Veš, kaj. Greš z mano prosim do Rayherja po platna, barve in čopiče? Rada bi slikala.” – izrazim svoje misli na glas, preden bi me dvom v lastno nesposobnost artističnega izražanja utišal. Anjin obraz se razsvetli v odobravanju in eno uro zatem do avta že trogam vse slikarske potrebščine.
Ko smo v najhujših bolečinah, nas življenje zalije z neko božansko milostjo. Ta milost se je v lanskem letu vame zlila v obliki slikanja. Od trenutka, ko sem prvič poprijela za čopič, se nisem mogla več ustaviti. Prihajale so barve, slike, izrazi. Čudila sem se sama sebi, ker sem se od nekdaj imela za nekoga, ki je nadarjen za pisanje, pa čisti fail za slikanje. V pogovorih tega fenomena nisem zmogla pojasniti drugače, kot da sem smejoč se dejala, da se je očitno aktiviral nek talent iz enega od prejšnjih življenj. Kdo bi vedel in ali je to sploh pomembno?
Le pet mesecev je bilo potrebnih, da sem naslikala celo prvo kolekcijo in skupaj s tem mojim umetniškim angelom po imenu Anja, postavila svojo prvo razstavo. Tam, v ateljeju, sem bosih nog, v dolgem črnem til krilu stala sredi prostora in se ozirala med slikami. Popoldansko sonce je risalo romantične, mehke sence po stenah in božalo mojo izraznost, materializirano na platnih. Zadiham. Se spomnim vse bolečine. In se pogledam v ogledalo, da se sploh zavem, kje sem danes. Koleno je bolje. Srcozlom se je tudi pozdravil. Moj ego je zmanjšan. In jaz čez dve uri sprejmem trideset radovednih obiskovalcev razstave.
Dokončam govor, s katerim odprem srca ljudi, prijateljev, ki so prišli po navdih. Preden jih spustim med slike, del te milosti, ki jo je življenje izlilo vame, prelijem na njih. Do mene pristopi ena najbolj nežnih žensk, kar jih poznam, Nina. Z občudovajem pohvali moje slike, govor in energijo. Nato pa me vpraša: “Na čem pa si bila, ko si slikala? Slike so tako ekspresivne, kot bi bila na psihadelikih.” Zasmejim se njeni zvedavosti.
Na čem sem bila? Na čem sem? Na terapiji. In na ceremonialnem kakavu. Pa na potovanju po največjih bolečinah, kar jih poznam. Ja, na tem sem bila.
Na čem si pa ti?