Priklopljena sem na podkaste, iz njih se učim, v njih najdem navdih, tolažbo in smernice za življenje. Poslušam vse živo, od duhovnih pogovorov, pa biznisa, kreative, življenjskih modrosti in do bio hackinga, potovanj in še in še. V enem od teh dialogov, medtem, ko sem verjetno pomivala posodo ali sprehajala Zoe, sem slišala stavek, ki se mi je v trenutku razlezel čez celo telo, da sem ga morala takoj zapisati med svoje osnutke. “Creative work is the bridge between performance and wellbeing. It is something between doing and being.” Žal ne vem več, kdo je bila oseba, ki je skanalizirala to resnico. Mi je pa dala za misliti in mi osmislila tisto nekaj, kar v sebi že ves čas čutim, zaznavam, telesno vem.
Ustvarjanje, vsaj tisto, ki me pokliče samo po sebi, zame nikoli ni bilo delo. Zagotovo je početje, a ko se predajam kreativnemu udejstvovanju, se zares počutim, kot da sem – udejanjena v svoji najbolj pristni energiji, esenci. Zares samo obstajam v tem početju. Pisanje pesmi, pripovedovanje zgodb, slikanje abstraktov so dejavnosti, ki same po sebi zame nimajo direktne povezave s performansom, marveč so rajši kanali za raziskovanje in izražanje sebe in skrivnosti življenja. So orodja, ki konec dne rezultirajo v nečem lepem, močnem, izraznem.
Nedolgo tega sem se znašla v zanimivi, razvneti debati. S prijateljico Katarino sva bili na obisku pri prijateljih. Beseda je naletela na to, kaj bi izbrala, če bi morala izbirati med idejo partnerja in idejo ustvarjanja. Nikakor nisem znala kolegu razložiti, kako mene brez ustvarjanja ni, ne obstajam. In da vsi ljudje, ki so tesno povezani z menoj, to razumejo in vsak na svoj način mojo izraznost podpirajo. Da se ne gre za izbiro “ali – ali”, ker kaj takega zame ne obstaja. In da žal, kadar se kdo postavi med mene in mojo kreativo, ne bo odletelo ustvarjanje, marveč to bitje. V njegovem svetu se ta slika nikakor ni hotela razložiti – razumel me je skozi svoje oči in mi prigovarjal, da kako lahko izberem razstave, nastope in uspeh pred ljubeznijo. Šlo mi je že na jok, ker si je vse interpretiral tako zelo narobe, dokler ni Katarina v eni sapi pojasnila zadeve. Rekla mu je: “Živino ustvarjanje ni njeno delo, ni nekaj, za čimer bi se gnala. Ona to je. Ona je umetnost. Nje brez tega ni. Ne obstaja. Ona je art, ki ga spravlja v svet. Poznam jo že zelo dolgo, opazovala sem jo skozi obdobja. Ko je bila z ljudmi, ki je niso navdihovali, je bilo, kot ne bi obstajala. Ni je zares bilo tam. A štekaš? Ne more izbrati, ker ona to je!” Ufff, ljuba Katarina, kako krasno si zadela bistvo. Res je, jaz sem kreativa in brez nje sem zgolj lupina.
Ustvarjalnosti bi težko sploh rekla delo v klasičnem pomenu besede. Skozi nas se izraža in nas s tem tudi zdravi. Še vsakokrat, ko sem se zatekla h kakršnikoli izraznosti, sem z njeno pomočjo prebrodila še tako težke situacije. Zatorej se strinjam z mislijo, da je kreativa most med početi in biti. Ustvarjati namreč ne moreš, če nisi tukaj in zdaj, v trenutku. Ko zgolj si, postaneš eno s tistim, kar kreiraš. Ne delaš nečesa ločenega od sebe, marveč sebe iz notranjega sveta izlivaš v zunanjo, materializirano obliko, pa ne glede na to, kateri format za to uporabiš.
Presrečna sem, da lahko ne zgolj živim kreativno, marveč tudi živim od svoje kreative. To pomeni, da dejansko živim sebe, brez pretvarjanja in plavanja proti toku. Ves čas sem torej v blaženem vmesnem stanju med zgolj biti in početi. Po mojih opažanjih vse poti vedno vodijo nazaj k ustvarjanju. Čim so zadovoljene telesne potrebe (spanje, hrana, gibanje), se takoj zbudi enormna želja po deljenju sebe s svetom skozi ustvarjalne kanale. Okolici ne morem nikoli dati več, kot to, kar sem, kar je v meni. Nobeno delo ne more biti pomembnejše, več vredno od tistega, kar ti lahko dam, ko se ti skozi ustvarjanje predam v vsej goloti. Zato pa je za kreativen lajf potrebnega toliko poguma – ves čas namreč kažeš vse verzije sebe, jih nesebično deliš s svetom. Včasih krvavim na papir, spet drugič se smejem skozi barve, tretjič moj glas prevzame nagajiva kundalini energija in tako naprej po lestvici čustvovanj in notranjih stanj.
Hiter pogled v zgodovino ti pokaže, da kreative večino časa nismo jemali kaj prida resno. Nekoč je bojda celo veljalo, da človek ne more biti kreativen, saj je bil kreator samo eden – tako imenovani “bog”. Danes k sreči razumemo, da je kreativa lahko cela kariera – čeprav naši ustvarjalni impulzi v osnovi ne prihajajo iz želje po zunanjih odobritvah, marveč po notranjem srečanju sebe. Še vedno pa je okoli umetnikov, kreativcev in drugih artistično obarvanih bitij kar precej stigme. Kot, da naše delo ni zares pomembno, cenjeno, umeščeno med spoštovanja vredne poklice. Ker to niso poklici, marveč poklicanosti. In počasi bomo dojeli, da brez vseh vej kulture prav zares ne obstajamo. Ker mi smo kreativa – nismo zgolj kreativni, smo kreativa. Vsi po vrsti.
