Fascinira me ideja, kako so naši predniki odkrili, katere rastline so užitne in katere ne; pa kateri okusi sodijo skupaj; in katera rožica lajša katero težavo. Veliko eksperimentiranja, opazovanja, preizkušanja in intuicije so potrebovali. Njihov internet je moral biti pogovor z rastlinami in zanašanje na notranje vedenje. Ali pa igra na srečo – kdo bi vedel. A nekaj je gotovo – preizkusiti so morali ogromno stvari, da so ugotovili, kaj jim ustreza in kaj ne.
Tudi mi celo življenje preizkušamo nove reči. No, vsaj naj bi jih. Ker kako pa boš zares vedel, kaj ti je všeč in kaj ne, če si vsakič znova serviraš ene in iste okuse izkušenj? Če že vnaprej rečeš, da nekaj ni zate, čeprav stvari sploh še nisi dal priložnosti. Ali pa če človeka ne želiš niti spoznati, čeprav globoko v sebi veš, da obstaja možnost, da ti bo oseba zanimiva.
Nisem si še prišla na jasno ali povabila lajfa zavračamo zaradi strahu, nelagodja ali kulturnih usmeritev in modernih kvazi bližnjic. Uvidela pa sem, kako življenju govorimo “ne” – ves čas. K sreči sila bivanja ne obupa tako hitro in nam še kar servira nove in nove možnosti, dokler pač eni ne rečemo vsaj “okej”. In vem tudi, da sem se zavestno odločila, da življenja ne bom več zavračala, da se v svojih izkušnjah ne bom več omejevala na poznano in udobno in da se niti slučajno ne bom več zapenjala za iluzorno idejo o eni pravi stvari, eni pravi osebi, karkoli pravega v ednini.
Eden najpogostejših vzorcev zavračanja življenja, ki sem ga opazila pri ljudeh, je vezan na odnose. V stilu, da dokler ne najdeš “ta prave osebe”, kar prevedemo v “the one and only”, ne boš z nikomer. Moje najmočnejše zanikanje povabil lajfa je vezano na dom – ker si še nisem prišla na jasno, na katerem kontinentu želim živeti in ali bi imela en, dva ali tri domove po svetu, sem se kar nekaj časa zapirala pred možnostmi poganjanja kakršnihkoli korenin. Globoko v sebi vem, da Slovenija ni moj edini dom in zato sem v lastni zmedi zapirala priložnosti spoznavanja ljudi, pletenja poslovnih vezi in se kratko-malo nisem zavezala ničemur. Potem mi je nekega lepega dne kliknilo, da sem samo sebe prikrajšala za cel kup izkušenj in sem zato zavestno to nehala početi. Že res, da ne vem, kam me bo ustvarjalna pot še vse peljala, a to še ne pomeni, da nekaj korenin, obveznosti in mogoče celo ateljeja, ne morem imeti na domačih tleh.
Med kreativčki in nadebudnimi ustvarjalci je pogost “ne” življenju izrečen tudi v pasivnosti. Ker še nisi prepričan/a, katera je tista “prava stvar”, s katero bi se predstavil/a svetu ali prodrl/a na trg, se rajši ustvarjanja sploh ne lotiš. A s tem zamudiš čisto vse možnosti za učenje in odkrivanje vsega, kar ni zate. Pot odkrivanja pravih stvari te najprej pelje čez tisto, kar ni zate, da potem sploh znaš razločevati med tistim, kar ti je pisano na kožo in tistim, kar je bila zgolj učna lekcija.
Če nikomur in ničemur ne daš šanse, kako za vraga misliš sploh odkriti, kaj je zate? Kako boš prepoznal/a ta pravo stvar, če ostajaš pri vedno enih in istih stvareh? In kako misliš živeti bolj polno življenje, če pa novosti ne spustiš v svojo energijo? Da ne govorim o enormnem bremenu, ki ga s takim početjem nalagamo na rame tisti eni izbrani pravi stvari ali osebi. Če cel lajf čakaš na nekaj pravega in potem to končno najdeš, se tega krčevito okleneš. Čakal/a si tako dolgo in zdaj mora ta odnos, projekt, ideja nujno delovati! Ker, kaj pa, če ne bo? Se ti bo svet sesul v prah? Boš ugotovil/a, da si pozabil/a živeti medtem, ko si čakal/a in zdaj si ostal/a praznih rok? Ti bodo kot v potresu razpadli vsi ideali, iluzije in sanje? O čem pa sploh še lahko še sanjaš, če tista ena in edina prava stvar ni delovala? Ni druge, kot da postaneš najbolj zagrenjeno bitje vseh časov.
Ljubo bitje. Romantizirana ideja o eni pravi osebi, eni pravi službi, eni pravi destinaciji – čemerkoli edninskem – je največja laž, iluzija, kar jih je. Prej, kot si nehaš pripovedovati to zgodbo, več življenja bo priteklo k tebi. Daj priložnost sebi. Daj priložnost lajfu. Daj priložnost ljudem. Daj šanso rečem, ki te kličejo. In nehaj čakati na ta pravo stvar. Ker je morda ne boš nikoli dočakal/a in boš ugotovil/a, da je bilo čakanje zaman, ko bo že prepozno. Živi za danes. Živi danes. Tukaj in zdaj. Začneš lahko recimo tako, da si danes privoščiš okus sladoleda, ki ga nisi poskusil/a še nikoli. Ali pa, da greš na izlet nekam, kjer še nikoli nisi bil/a. Naj te vodi radovednost. Strah pa daj sedet v otroški stolček na zadnje sedeže – kamor tudi spada. Uživaj v raziskovanju!
