November 2022. Z mojo ljubo dušno sestro Majo sediva v najljubšem brunch lokalu v Antigui, po imenu Union Cafe. Sva na potovanju po Gvatemali in večino časa preživljava skupaj. Najina dinamika je nežna, sestrska, globoka, nasmejana, povezana. Sva na skupni misiji osebnih premikov in rasti. Odnos, ki sva ga pletli leta poprej, je postal varno in stabilno okolje, kjer se lahko podpirava in si hkrati tudi zrcaliva senčne dele ena druge, ki potrebujejo zgolj malo svetlobe in ščepec ljubezni, da bi se preobrazili.
Odpreva debato o debati o debati. Servirava si jo kot prigrizke, ki jih ne moreš nehati grickati. In v enem teh grižljajev Maja izusti stavek, ki ga nisem slišala nikoli: “Nisi vedno v enačbi.” Tema pogovora in njegov razplet na tem mestu ni pomemben (lahko pa ti povem, da sva midve, kot Hollywoodski film, vedno pri happy endingu – taka je namreč narava najinega prijateljstva).
Nisem vedno v enačbi? Izvzamem naj se iz enačbe? To je eden tistih stavkov, ki bo z menoj verjetno ostal za vse večne čase. Nosi široko, globoko, vseobsegajočo resnico. Dlje, kot sem razmišljala o enačbah, več prispodob in vsakodnevnih življenjskih situacij sem zanje našla.
“Svet se ne vrti okoli tebe!” mi je nekoč čisto razpištoljeno težila mama. Ja, ni treba dvakrat ugibati, da se bo ona kot persona še večkrat pojavila na sceni in da nisva ravno “match made in heaven”. Kar mi je poskušala ona (na precej zgrešen način) dopovedati je bilo nekaj čisto drugega, kot to, kar bi ti danes rada predala jaz.
Svet se vrti. Vedno se je in vedno se bo. Naši svetovi se vedno vrtijo okoli nas samih – moj okoli mene, tvoj okoli tebe, janezkov okoli njega. Tako blazno smo potopljeni v svoje glave, da pozabljamo, da se svetovi drugih ne vrtijo okoli nas in da nam je zato dovoljeno dosti, dosti več, kot si mislimo. Redko kdo od “tistih ljudi” zaradi katerih se sekiramo in lopatamo, nas ima v enačbi. Pa še kadar nas ima, gleda na nas skozi prizmo svojih matematičnih rešitev.
Nič na tem svetu ni mišljeno osebno. Le mi zganjamo vik in krik, ker stvari pač jemljemo hudo osebno. Med enim blazno umirjenih sprehodov z Zoe, ki je vsa srečna divjala gor in dol po poljih, se mi je zgodil incident, ki me je v danem trenutku spravil na rob morilskega besa. Mimo sta v nečem, čemur bi se lahko reklo popoldanska rekreacija, pritekla oče in sin. Zoe se je, ne meneč za njiju, še naprej zabavala v hopsanju med travnimi bilkami. Foter, siten za znoret – ali po domače “nadrkan” – počasi teče mimo mene in se z varne razdalje začne zadirati, “Naj tega grdega hrta dam na štrik!”. Vdihnem, izdihnem. Vem, da ni osebno. Če bi za grdo označil mene, bi pozabila za tren oka. Ampak moj pes … tukaj nisem zmogla, da zadeve ne bi vzela osebno. S prijemi sester čarovnic sem mu poslala par ognjenih krogel tja pod noge in se s prisiljenim nasmeškom, za katerim so bili stisnjeni zobje in nič kaj lepe besede, delala, da ga nisem slišala.
A kaj se je tukaj zares zgodilo? Kaj se zgodi vsakič, ko nekdo s konfrontacijo pristopi do nas – pa najsi bo prijetno ali zlobno? Vsaka stvar, ki jo rečemo ali naredimo nekomu drugemu, pove o nas dosti več, kot o drugi osebi. V resnici nikoli ni osebno. Je pa ogledalo. O nas največ pove tudi, kako se na provokacije odzovemo. Kako osebno jemljemo stvari, ki nimajo blage veze z nami.
Vključevanje v vse mogoče enačbe je največja ovira na poti izražanja, ustvarjanja, resnice, kariere. Vedno, preden v svet pošljem kaj, kar razkriva koščke mene, za katere se bojim, da bi lahko bili obsojani (mednje na primer sodi tudi tale zapis), me zvija po trebuhu. Vklopi se algoritem, ki, kot GPS navigacija z zoprnim tonom sporoča: “Preračunavam. Preračunavam. Preračunavam.” Potem k sreči izračuna, da nima smisla nič več preračunavati, ker me v enačbi sploh ni. To, kar si bo kdorkoli o mojem delu mislil, ni moja stvar. Vsaka moja kreacija je ločen del mene in zato mene kot individuuma v enačbi sploh več ni. Izvzeta sem iz nje. Ni me niti v tvojem računu.
Preden sem objavila svojo prvo pesem, pa prvo zgodbo in prvi video, pa prvo akt fotko, sem bila kot eno nebogljeno dete, v strahu pred kamenjanjem mojih idej, perspektiv, besed. Še nekaj časa sem zmotno mislila, da sem vključena v enačbo odzivov ljudi na družbenih omrežjih in v svetu. A bolj, kot rastem, manj kot se mi je dovoljeno skrivati, glasnejši postaja moder glas zavedanja.
“I got things to say. I got work to do. I got art to make. I got the truth to tell.” Imam svojo nalogo pri soustvarjanju sveta, v kakršnega verjamem. In zato nimam ne časa, ne energije, da bi ostajala v enačbah kogarkoli. Ne morem si privoščiti, da bi karkoli jemala osebno, če hočem v svet poslati vso to kreativo, ki se hoče izraziti skozme. Zato se izvzemam iz enačbe. Iz vseh njih. Tebe pa spodbujam k temu, da se bolj osredotočaš na delo, kot na odzive nanj.
Maš to.
